Obrazi prihodnosti: izkušnja dijakinje z disleksijo - Strah me je bilo pritiskov sošolcev

Sem dijakinja gimnazije in odločbo za prilagoditve sem dobila šele v 2. letniku, čeprav imam že dlje časa težave z disleksijo. Zame je bilo branje vedno bolj ugibanje besed kot pa resnično branje, velikokrat sem prebrala napačno besedo, vendar tega sploh nisem zaznala. Kljub temu sem rada brala, saj te knjige popeljejo v drug svet. S tem sem si nevede zelo pomagala pri spopadanju z disleksijo. Branje kot pogost stik z jezikom mi je omogočilo dokaj korektno branje slovenščine. Vendar to ne odpravi vseh težav, saj so tu vedno bolj kompleksne besede, ki se pojavljajo v učni snovi, in hkrati tudi imena, ki so zelo specifična in mi delajo težave. Največ težav mi povzročajo tuji jeziki. To je tudi razlog, da sem zaprosila za odločbo, saj pri novem jeziku moja kompenzacija ni bila dovolj, pri učenju novega jezika sem se počutila zelo nesposobno. Velik del moje zmede z disleksijo pa so prinesli tudi ljudje okoli mene in moji vrstniki. Ko sem bila še otrok, so sumili, da imam disleksijo, vendar sem zaradi strahu pred pritiskom sošolcev in lastnih predsodkov preiskave odklonila. Tudi kasneje, ko sem se odločila zanje, sem naletela na neprijetnosti.