Podobno kot v drugih državah EU področje duševnega zdravja tudi v Sloveniji dobiva svoj pomen, kar se med drugim kaže v tem, da je bil leta 2008 sprejet zakon o duševnemu zdravju. Slovenija prav tako upošteva dokumente Svetovne zdravstvene organizacije, Sveta Evrope in Evropske unije, še zlasti Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje, ki je bil sprejet v času slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije junija 2008.
Vsako leto 10. oktobra zaznamujemo svetovni dan duševnega zdravja.
Prvo stisko prinesejo slabše ocene
Razlogov, da se pri otroku razvije duševna motnja, je lahko več. Lahko je dedni, a v večini primerov je glavni dejavnik stres. Na gimnaziji je na primer veliko otrok, ki so bili v osnovni šoli, kjer so bili najboljši, navajeni le na odlične ocene. Ko pa so na gimnaziji dobili prvo slabšo oceno – to je lahko na primer tudi trojka – se je pojavil problem, ker se s tem niso znali spopasti, saj niso bili več najboljši in so se počutili nesposobne.
»Resnično dobra, realna samopodoba je torej tista, ki je zgrajena na podlagi lastnih pozitivnih izkušenj, a hkrati pridobljena tudi s padci in izkušnjo, ko je otrok sposoben sam reševati svoje probleme in se po padcu pobrati. Najpogosteje so najranljivejši prav tisti, ki so dosegali najvišje ocene. Zato igrajo tukaj zelo pomembno vlogo starši. Ti naj otroka pripravijo na poraze in neuspehe ter mu jasno povedo, da ga cenijo in vanj zaupajo, četudi bo doživel neuspeh,« med drugim poudarja Gabrijela Fidler, šolska svetovalka na Gimnaziji Velenje.
Po navadi dijaki navezujejo stike z dijaki, ki dosegajo podoben uspeh, saj se z njimi počutijo bolj sproščeni. A če se dijak, ki ima v šoli slabši uspeh, druži z dijaki, ki imajo podobne težave, si med seboj ne bodo znali pomagati. Prevladujejo namreč negativni, neuspešni vzorci vedenja in reševanja težav. »Vsi smo namreč nagnjeni k ohranjanju svoje pozitivne samopodobe, in če jo z uspešnostjo v šoli ne moremo ohranjati, bomo iskali druge aktivnosti, kjer se bomo počutili dobro,« poudarja Fidlerjeva. V veliko primerih je dijakova stiska vidna tako, da neupravičeno izostaja od pouka. S tem se težave nakopičijo.
Veliko otrok ima težave s samopodobo, iz tega izvirajo druge težave: neuspeh v šoli, odklonska vedenja, beg v različne odvisnosti (telefon, računalnik), motnje hranjenja, anksiozna stanja… »Dlje časa si doma in se umikaš, težje se je soočiti s problemom. Svetovalna služba v šoli lahko dijaku pomaga že s tem, da ga posluša, resno vzame njegove probleme in ga usmerja pri iskanju rešitev. Vsak pa mora biti sam motiviran, da svojo težavo reši. Če dijak pomoči ni pripravljen sprejeti in sam pri tem noče aktivno sodelovati, tudi uspeha ne bo. Med dijaki je preveč tekmovalnosti in premalo sodelovanja, medsebojne pomoči, solidarnosti, empatije in tukaj imajo pomembno vlogo učitelji. Na tem področju bi morali narediti več.«
Vpliv družbenih medijev
Po mnenju Fidlerjeve na samopodobo mladostnikov zelo slabo vplivajo družbeni mediji. »Na družbenem omrežju se lahko predstaviš kot oseba, kakršna si želiš biti, gradiš svojo idealno podobo, ki pa ni realna. Socialna omrežja mladi s tem nehote zlorabljajo. Osnovni namen družbenih omrežij sicer ni slab, saj pomeni povezovanje in omogoča lažje komuniciranje, vendar naj bo to le komunikacijski pripomoček.«
Po njenem mnenju je preveč individualizma in zapiranja vase. Virtualni svet ne omogoča zaupnosti, zato se ljudje vse bolj zatekajo v samoto.
»Žal je poiskati strokovno pomoč še vedno težko, najprej zaradi osebnih preprek, strahu…, hkrati so dolge čakalne dobe, do dobrega psihologa je težko priti, nekateri imajo finančne zadržke… Opažam, da so otroci bolj negotovi in potrebujejo več pomoči pri usmerjanju in reševanju težav. Včasih so bili fantje zelo redki obiskovalci, pogosto na pobudo učiteljev, danes pa pridejo tudi sami. Družba se spreminja. Bolj odkrito se pogovarjamo o čustvih, o osebnih težavah, ki se jih tudi rešuje.« Vsak posameznik bi moral imeti uravnotežen urnik, tako da bi bilo enakomerno poskrbljeno za delo, učenje, sproščanje, zabavo in rekreacijo. Le tako lahko zdravo živimo.
»Otroci, ki se ne počutijo uspešne v šoli, ki morda doživljajo kakšne druge osebnostne stiske, so dosti bolj dojemljivi za različna odklonska vedenja, ki pomenijo beg od realnosti, neko obliko samotolažbe v svetu omame. So lahka tarča preprodajalcev drog. Sama vidim problem tudi v nekritičnem propagiranju konoplje in konopljinih izdelkov v medijih, saj površen poslušalec, kar mladi zagotovo so, sliši le, da je konoplja super in oh in sploh. Premalo pa se govori o različnih vrstah konoplje, njenih škodljivih učinkih… Nekritična uporaba konoplje lahko vodi tudi naprej, k drugim drogam,« poudarja Fidlerjeva.
Učitelji ves čas s »prižganimi senzorji«
Zelo pomemben je način komunikacije med dijaki in profesorji. Vsak učitelj bi moral biti pozoren poleg pouka in podajanja učne snovi tudi na ustvarjanje dobre komunikacije z otroki, varnega okolja, v katerem bi otroci učitelju lahko zaupali. Učitelj bi moral biti pozoren na dogajanje v razredu, saj je prvi, ki bi lahko opazil spremembe v vedenju dijaka. »Na tem področju moramo veliko delati, da razvijamo občutljivost za dogajanje v razredu, da smo nanj pozorni in otrokom dostopni. Predvsem bi morali delati veliko za preventivo, razvijanje pozitivne komunikacije, uspešno spoprijemanje s problemi, razvijanje odgovornosti, sposobnost samostojnega reševanja težav, razvijanje medsebojne pomoči in solidarnosti, empatije…«
V velikih stiskah so lahko mladostniki s posebnimi potrebami. Fidlerjeva poudarja, da bi se morali s takimi dijaki predvsem odkrito pogovarjati. »Če ima otrok neko bolezen, jo lahko v razredu predstavi, tako bi ga sošolci bolje spoznali, bolje razumeli in mu tudi znali pomagati. Tak otrok morda doživlja stisko, ker ima občutek, da sošolci ali profesorji mislijo, da išče bližnjice. Res je, da imajo otroci s posebnimi potrebami prilagoditve, ampak zgolj zato, da so jim omogočene enake možnosti kot drugim. Nihče jim ne omogoči prilagoditev, do katerih niso upravičeni. Večinoma se zgodi, da vseh prilagoditev sploh ne izkoristijo.«
Se vam zdi, da je širša družba sprejela, da nekateri ljudje niso čustveno stabilni in da so duševni problemi enakovredni fizičnim? »Menim, da to danes ni več tabu in se o tem več govori, kot se je nekoč. Vseeno bi se moralo o tem še več govoriti, da bi lahko stisko opazili pravočasno, preden se razvije motnja. Družba je sicer manj odklonilna do različnih čustvenih, psihičnih težav, bolje jih sprejema, ljudje pa so postali veliko bolj brezbrižni do drugih. Vsak gleda le nase, preveliki individualisti smo. Ljudem manjka empatija, morda opazijo, da z nekom nekaj ni v redu, ampak se s tem pač ne ubadajo. Tako tak posameznik ostane sam, nima nikogar, ki bi ga spodbudil k iskanju pomoči, aktivnemu reševanju težav. Za to bi morali kot družba narediti več,« je prepričana Fidlerjeva.
Aktivno upravljajmo lastno življenje
Kaj lahko naredimo za boljše duševno zdravje? Po njenem mnenju je najpomembnejše, da si gradimo realno samopodobo tako, da smo v svojem življenju aktivni igralci, se s težavami spopademo in jih aktivno rešujemo, sprejemamo odgovornost za svoja dejanja in tako dobimo občutek trdnosti, sposobnosti, da smo močni, zmožni reševati svoje težave. »Pomembno je, da starši k temu svoje otroke spodbujamo in jim to omogočamo, da ne prevzemamo odgovornosti nase, da ne rešujemo problemov namesto svojih otrok, saj jih tako prikrajšamo za pomembne življenjske izkušnje.«
Pomemben je tudi zdrav način življenja, skrb za svoje telo, zdravo prehrano, gibanje, saj bo zdravo telo lažje premagovalo različne stresne situacije. Pomembno je, da si znamo vzeti čas zase, za veselje, zabavo, za prijatelje, ki nam življenje bogatijo, za užitke, majhne grehe, ki življenje obarvajo.
