Uprizoritev Tavčarjeve Visoške kronike je v naboru letošnjih premier ljubljanske Drame vse od predstavitve repertoarja sezone vzbujala precej zanimanja, delno že zato, ker drugače od večine drugih izbranih besedil ta roman ni prav pogosto postavljen na oder, delno pa seveda zaradi radovednosti, kako se bo te »selitve« lotil Jernej Lorenci. Vsaj v zadnjih letih je namreč velika večina Lorencijevih režij (denimo Učene ženske, Kralj Ubu, Stenica, Sen kresne noči) že obstoječe dramsko besedilo razumela predvsem (in zgolj) kot izhodišče za nadaljnjo avtorsko nadgradnjo, pri kateri je sodelovala vsa ustvarjalna ekipa uprizoritve in ki se je v večji ali manjši meri običajno močno oddaljila od izvirnega besedila. Tokrat naj bi bilo malce drugače.
»Najprej smo skupaj prebrali roman, nato smo se odločili, da bomo v tem primeru ostali bolj ali manj zvesti predlogi,« o oblikovanju predstave pove Jernej Lorenci. »Gre torej za nekakšen poskus kolektivnega branja oziroma uprizarjanja Tavčarjevega romana, ki vsaj do določene ravni ohranja tudi jezikovno podobo besedila.« Pri tem so, kot pojasnjuje, upoštevali osnovno lego romana, ki je naslovljen kot »kronika«, torej poskus nekega historičnega, objektivnega beleženja dogodkov, kar jih je vodilo v nekakšno »identifikacijo s prvoosebnim kronistom«. Nastopajoči torej ne privzemajo neposredno vlog posameznih oseb v romanu, temveč gre pri podajanju zgodbe bolj za »princip prehajanja med liki z začasnimi sidrišči«, kot to opiše Lorenci.
Sedemnajsto stoletje danes
Zgodovinski roman, ki je bil prvotno objavljen leta 1919 kot podlistek v Ljubljanskem zvonu, leta 1921 pa je izšel še v knjižni izdaji, velja kljub delni nedokončanosti (Tavčar je namreč nameraval napisati trilogijo, a ga je pri tem prehitela smrt) za eno glavnih del naše književnosti. Dogajanje je sicer postavljeno v 17. stoletje, toda tematika, ki med drugim obravnava tridesetletno vojno ter preganjanje čarovnic in protestantov, premišljuje pa tudi o vprašanjih etike, narodnega značaja ali domoljubja, je bila takratnim bralcem blizu, kot dovolj aktualna pa se kaže še danes.
»Vesel sem srečanja s Tavčarjem in širokim naborom tem, ki se odpirajo v romanu,« doda režiser. »Nekaterih od njih nismo dodatno izpostavljali, spet druge so se nas bolj dotaknile. Številni motivi, kot so na primer obračun z očetom, občutek krivde, navezanost na napačne stvari in podobno, so nas nagovorili tudi na osebni ravni.« Tako kot je vsebina romana razpeta med »subjektivnost« namišljenega pripovedovalca in poskus »objektivnega« zapisa o sosledju zgodovinskih dogodkov, je tudi uprizoritev nekako vpeta v prostor med vnaprej dano predlogo in osebnim doživljanjem ustvarjalcev predstave. V njej bodo zaigrali Tamara Avguštin, Nina Ivanišin, Klemen Janežič, Aljaž Jovanović in Janez Škof.
