Oslovski kašelj, nekdaj zelo hudo in pogosto značilno otroško bolezen dihal, smo pri nas uspešno zajezili z obveznim programom cepljenja. A se zaradi vse nižje precepljenosti in relativne kratkotrajnosti zaščite žal tudi ta bolezen, ki jo povzroča bakterija, ki jo imamo v ustih, nosu in žrelu, vrača in je oslovski kašelj še vedno pomemben vzrok smrti pri najmlajših. Pri dojenčkih je najtežji tudi potek bolezni, je razložila dr. Veronika Učakar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
»Zato pred boleznijo zaščitimo že majhne otroke v prvem letu starosti, ko dobijo v presledkih po tri mesece prve tri odmerke kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa B in otroški paralizi. Druga dva odmerka dobijo v starosti od enega do dveh let in v tretjem razredu osnovne šole,« pravi zdravnica. Cepivo je varno. »Gre za mrtvo cepivo, ki ne more povzročiti oslovskega kašlja,« je jasna Učakarjeva.
Otroci, ki niso prejeli vseh predpisanih odmerkov cepiva, pozneje prejmejo samo manjkajoče odmerke. Na NIJZ cepljenje priporočajo tudi nosečnicam, in sicer med 28. in 36. tednom nosečnosti ob vsaki nosečnosti. Raven zaščitnih protiteles namreč po preboleli bolezni in po cepljenju sčasoma upada. Po preboleli bolezni imunost traja od štiri do 20 let, po cepljenju s tremi odmerki cepiva pa zaščita traja od pet do šest let.
Znaki podobni prehladu
Ljudem iz rizičnih skupin lahko zaradi možnosti okužbe predpiše ustrezno zaščito z zdravili in po potrebi opravi cepljenje na račun zdravstvene zavarovalnice izbrani zdravnik. Samoplačniško cepljenje odraslih z enim odmerkom cepiva proti tetanusu, davici in oslovskemu kašlju pa stane 25,50 evra.
Epidemije oslovskega kašlja se pojavljajo zlasti med šolskimi otroki, saj se oslovski kašelj prenaša s kužnimi kapljicami pri kašljanju in kihanju, posredno tudi prek okuženih predmetov. V letu 2014 je bilo v Sloveniji prijavljenih 399 primerov oslovskega kašlja ali 19,4 na 100.000 prebivalcev. Največ otrok je zbolelo v starosti od 12 do 14 let, navajajo na NIJZ.
Inkubacija znaša običajno od pet do 21 dni, v povprečju od sedem do deset dni, redkeje tudi do 42 dni. »V prvih dveh tednih bolezni so simptomi podobni navadnemu prehladu. Pojavijo se izcedek iz nosu in oči, rahlo povišana telesna temperatura, občasno tudi blag kašelj, ki se začne postopoma stopnjevati,« znake bolezni opisuje Učakarjeva. Bolnikom svetuje, da ob sumu na oslovski kašelj oziroma sumu, da so bili v stiku z okuženo osebo, obiščejo zdravnika, ki bo ugotovil, ali gre za oslovski kašelj.
Riganju podoben pisk
V drugem do četrtem tednu bolezni dvome, ali gre za oslovski kašelj ali ne, razblinijo značilni napadi kašlja, ki jim sledi nenaden globok vdih, ki ga spremlja značilen, riganju podoben pisk. Napadi so najpogostejši ponoči, spremljajo jih bruhanje, slinjenje, solzenje, izplazenje jezika, pomodrelost ustnic in utrujenost. Bolnik ima lahko od pet do deset napadov kašlja na dan. Ker zaradi kašlja ne dobi dovolj kisika, lahko bolnik ob tem pomodri. Pri dojenčkih, mlajših od treh mesecev, se lahko bolezen kaže kot apneja (motnje dihanja med spanjem).
»Oslovski kašelj zdravimo z antibiotikom, ki zmanjša intenzivnost bolezni in hkrati možnost prenosa bakterije na druge. Pomembno je, da bolnika osamimo in ga ne izpostavljamo dražljajem, ki bi lahko sprožili napade. Za preprečitev dehidracije mora bolnik uživati dovolj tekočine, pomembni pa so tudi pogosto umivanje rok, ustrezna higiena kašlja, mokro čiščenje površin in pogosto zračenje prostorov,« našteva Učakarjeva.
V obdobju okrevanja, ki traja od dva do štiri tedne, se napadi postopno umirjajo, so redkejši in manj intenzivni. Potek bolezni je odvisen zlasti od starosti in imunskega stanja bolnika. Pri delno odpornih osebah lahko bolezen poteka v netipični, blažji obliki z dolgotrajnim (pri odraslih tudi več kot 50 dni) kašljem, brez povišane telesne temperature in drugih značilnih znakov, zato je lahko napačno diagnosticirana kot bronhitis ali astma. A so tudi ti bolniki kužni in lahko širijo okužbo, opozarja Učakarjeva.
Do šest tednov izolacije
Bolniki so najbolj kužni od začetka znakov do kar 21 dni po začetku kašlja ter do pet dni po začetku antibiotičnega zdravljenja. Zdravljenje z antibiotiki je učinkovito le v zgodnji fazi bolezni. V kasnejši fazi antibiotiki ne vplivajo na potek bolezni, odstranijo pa bakterije iz žrela in skrajšajo čas kužnosti bolnika. Bolnika, ki ni zdravljen z antibiotikom, bi namreč morali osamiti za od štiri do šest tednov oziroma za tri tedne po začetku kašlja. Pri mlajših od enega leta in nosečnicah zdravljenje priporočajo v obdobju šest tednov po začetku kašlja.
Pri zapletih bolezni je najpogostejša bakterijska pljučnica, ki ima tudi najvišjo smrtnost. Možni zapleti so še vročinski krči, izguba apetita, vnetje srednjega ušesa, dehidracija, prenehanje dihanja in nevrološke posledice (možganske krvavitve) zaradi zmanjšanega dotoka kisika v možgane.
