Sprva ni hotel priznati krivde in je vztrajno zavračal ponujena štiri leta zapora in pol. Nato si je obdolženi premislil in se strinjal z izrekom leto dni daljše zaporne kazni. Kaj se je zgodilo?
Romun je na svoji koži boleče spoznal, da se vlom v bankomate v Sloveniji ne izplača. Tiberiu Agafitei, doma iz mesteca Botoșsani nedaleč od meje z Moldavijo, je od 26. maja lani priprt v mariborskem zaporu. Agafitei in njegovi pajdaši so v noči na 20. in 21. maj dvigovali denar s pomočjo ponarejenih kartic neke ukrajinske banke, ki niso bile dodatno zaščitene z varnostnim čipom.
Osem bankomatov mu je prostovoljno izročilo denar, skupno 4920 evrov, na 15 bankomatih pa je avtomat sicer že spustil gotovino iz trezorja, vendar je po preverjanju podatkov ugotovil, da je kartica blokirana. Zato je kartico in denar zadržal. Obdolženec je nato s priročnim orodjem dvignil režo in izvlekel denar.
Na predobravnavnem naroku mu je tožilka Nevenka Berdnik v zameno za priznanje ponudila izrek enotne kazni v višini največ štirih let in šestih mesecev zapora, vrniti bi moral še 15.250 evrov. Na današnjem nadaljevanju naroka Agafitei sprva ni hotel priznati krivde, sodnica Barbara Nerat pa je Romunu odkrito namigovala, da se ni odločil prav.
Med drugim ga je opozorila, da se mu lahko izrečene kazni nakopičijo na več kot deset let, če bo vztrajal pri izvedbi sodnih postopkov. Za podobno dejanje, s katerim si je prikradel plen v vrednosti približno 2000 evrov, je namreč že bil obsojen na kar tri leta zapora, na mariborskem sodišču pa ima odprta še dva kazenska postopka. »Vemo, zakaj ste bili obsojeni in kaj vse je še zadaj,« mu je rekla Neratova. Obtoženi se ni pustil prepričati. Sodnica je prekinila narok in takoj zatem začela novega.
Priznanje presenetilo sodnico
Agafitei se je namreč moral soočiti še z drugo obtožnico tožilke Berdnikove. V njej mu očita, da je 11. maja lani skupaj z neznanim sostorilcem s ponarejenimi bančnimi karticami dvignil 5940 evrov na bankomatih v Lendavi, Martjancih, Gornji Radgoni in Mariboru. Tožilka je v primeru priznanja krivde predlagala kazen dve leti zapora.
Na tem naroku, na katerem se je zagovarjal brez pomoči odvetnika, je 30-letni Romun priznal krivdo. Odgovor je presenetil sodnico Neratovo, zato je terjala pojasnilo. Agafitei ji je razložil, da v prvem postopku ne priznava krivde zaradi ene od točk obtožnice. »Sploh ne vem, na koga naj se obrnem,« ji je potožil, iz njegovih navajanj pa je bilo mogoče razbrati, da ima zmotne predstave o tem, kako se pri nas seštevajo kazni. »Združitev obeh postopkov bi bila za vas najbolj ugodna,« mu je zatem svetovala kar sodnica. »Če bi bila vaš odvetnik, bi vam svetovala, da priznate krivdo in se vam zadeve čim prej združijo. Dlje boste zavlačevali, več vam naneslo.«
S temi besedami ji je uspelo omehčati obtoženega. Strinjal se je, da pokličejo njegovega zagovornika Tomaža Žigerja in v njegovi prisotnosti združijo postopka, tožilka pa je nato predlagala enotno kazen pet let in pol zapora. Agafitei je priznal in obžaloval storjeno. »To sem storil, ker imam zelo bolno hčer, stara je štiri leta,« je dejal Romun, ki je bil kazensko preganjan in obsojen že v več evropskih državah. »Zato sem se zadolžil pri teh ljudeh in nisem imel izbire. Moral sem to početi.«
Sodnica mu je po 30-minutnem premoru izrekla takšno kazen, kot jo je predlagala tožilka. Kdaj bo sodišče izpeljalo narok še za preostala dva postopka, ni znano.
