Denimo za tunino bi skoraj lahko rekli, da je riba za lenuhe. V konzervirani obliki jo lahko razmeroma poceni kupimo v veleblagovnici, pločevinko odpremo, nato pa potrebujemo le še vilice in kos kruha – pa je zajtrk nared. Ali pa vsebino pločevinke stresemo na kuhane testenine, jo umešamo v pečena jajca, v zeleno solato… Zaradi svoje vsestranske uporabnosti in nezahtevne priprave je tunina iz pločevinke ena najpogostejših sestavin obrokov vseh tistih, ki so se šele odselili od doma in jim žlica ne seže več do mamine kuhinje, sami pa nimajo časa ali niso vešči zapletenejše kuhe. Pred leti, ko je takšna tunina nekako krivično izrinila sicer precej okusnejše izolske sardine, je v kuhinje po vsej deželi hkrati prodiralo oljčno olje – tudi v obliki ribjih konzerv. Svojčas tudi med mladenkami, ki so želele postati vegetarijanke za vsako ceno, sila priljubljena tunina v oljčnem olju je pravzaprav daleč od tega, za kar se izdaja. Če odpremo pločevinko tunine v oljčnem olju katere koli znamke, hitro opazimo, da so šle oljke precej daleč mimo tistega olja. Gre za zelo rafinirano olje brez barve, vonja in okusa po oljkah. Z drugimi besedami, za precej nekakovostno olje, še veliko slabše od tistega, ki ga po štiri evre za liter prodajajo v veleblagovnicah. Takšnega namreč dobimo šele v pločevinkah z oznako »tunina v ekstra deviškem oljčnem olju«. Ampak ostanimo raje pri tunini. Neizpodbitno je, da se mora vsak, ki želi pravi okus tunine, odpraviti v ribarnico, kjer prodajajo debele in sočne zrezke ter roparice iz odprtega morja. Pravzaprav imamo neverjetno srečo, saj je Jadransko morje glede tunov svetovna posebnost. V nasprotju z drugimi morji sveta se tuni tu zadržujejo vse leto, zato je prav vse leto mogoče dobiti svežo tunino, ki je resda nekoliko dražja. Iz nje lahko pripravimo med drugim surovi karpačo: zrezek za kakšno uro (in ne za dalj, saj ne sme zamrzniti) položimo v zamrzovalnik, da ga lahko z zares ostrim nožem narežemo na kot las tenke rezine. Te potem mariniramo z oljčnim oljem in limonovim sokom ter kot izjemno specialiteto pojemo surove. Komur surova riba ne diši, lahko celoten zrezek marinira enako – v oljčnem olju in limonovem soku, nato pa ga res na hitro (le kakšno minuto z vsake strani!) popeče na žaru ali v ponvi. Pri tem je treba zelo paziti, da sredica ostane rožnata, v nasprotnem primeru bo še tako sočna tunina suha kot žaganje. Prav tako izvrstno jed boste pripravili po naslednjem receptu.
Tatarec iz sveže tunine
300 g sveže tunine, 2 žlici ekstra deviškega oljčnega olja, 1 žlico limonovega soka, 1 žličko drobno sesekljane šalotke ali ptujskega lüka, 1 žličko dijonske gorčice, morsko sol, sveže zmlet beli poper, 1 žličko narezanega drobnjaka, malo naribane pomarančne lupinice.
Tunino očistimo morebitnih nitk in jo močno ohladimo v zamrzovalniku, ampak pazimo, da ne zamrzne. Nato jo z ostrim nožem narežemo na čim drobnejše kose in jo stresemo v dobro ohlajeno skledo. Na tunino stresemo sesekljano čebulo, sol, poper in naribano pomarančno lupinico. Prilijemo limonov sok in vse skupaj nežno, a dobro premešamo. Dodamo gorčico, prilijemo olje in še enkrat premešamo. Tatarca prestavimo na ohlajen servirni krožnik, ga lepo oblikujemo (lahko si pomagamo z okroglim modelom) in blago potlačimo s hrbtno stranjo žlice. Pokapljamo ga z nekaj kapljicami oljčnega olja in po želji obdamo s kosmi masla, oljkami, kaprami, majonezi pa se raje izognimo. Postrežemo s popečenimi kruhki, ki jih lahko odišavimo tako, da po njih večkrat potegnemo s celim strokom česna in jih pokapljamo z oljčnim oljem.
