Ob vstopu v Urban Roof v Šiški v Ljubljani, kjer domujejo urbani športi, kot so vožnja s skejtom, BMX in skirojem, rolanje, ples, plezanje, celo grafitarske delavnice, se zasliši neprekinjen hrup rolk, vmes pa veliko otroškega smeha: deklice plezajo po steni, sedem mulčkov, starih med pet in osem let, se od starejših uči, kako se skejta, v kotu dvorane pa dva najstnika z rolko preizkušata nove trike na drogu. Trinajstletnik pove: »V skejterskem parku sem skoraj vsak dan, če je le mogoče, in uživam ob tem, da sem lahko tako aktiven. Prostega časa si ne znam predstavljati brez skejtanja.« Enajstletnik pove, da prihaja dvakrat na teden, v prostem času pa ga zanimajo še druge stvari, recimo »stop-motion« animacija.
Na podestu nad skejterskim parkom sedi najstnica s knjigo v roki. Pove, da je hrup pri branju ne moti, ker se tu počuti udobno. Poleg športnih aktivnosti se torej tam da početi še kaj drugega. Vzdušje je nedvomno prijetno in ustvarjalno, o tem sva se lahko prepričala tudi sama. Ali kot pravi eden od skejterjev: »Če ne bi tako užival v skejtanju, pač ne bi skejtal. Užitek, ko ti nekaj uspe, res premaga vse napore, ki si jih prej vložil.«
Od Prulčka do Stožic
Hans Christian Andersen je nekoč dejal, da glasba spregovori tam, kjer besedam spodleti. S tem se strinja tudi pet dijakov in študentov z različnih ljubljanskih šol, ki so se združili v skupino Joker out. Z glasbo so v 330 dneh prehodili pot iz bara na ljubljanskih Prulah do dvorane Stožice, kjer so 8. decembra lani nastopili. Pred tem so bili predskupina bendom Siddharta, Big Foot Mama in Hamo & Tribute 2 Love, odprli so praznični kongresni trg s Petrom Lovšinom in Big Foot Mamo, se potili v studiu, vmes pa v svojem prostoru za vaje za Bežigradom skladali nove pesmi.
Da bi o nedavnem nastopu v Stožicah govorili kot o dosežku kariere, je verjetno prezgodaj, saj so vsi člani skupine še najstniki. Svoje uspehe pa so stkali v svojem prostem času, z vajami in igranjem konec tedna po Sloveniji. Joker out so dokaz, da mlajše generacije svojega prostega časa ne preživljajo samo za telefoni in računalniki, ampak tudi za Marshallovimi ojačevalci. Povedali so nam, da so se odločili ves svoj prosti čas posvetiti glasbi, zato ker čutijo, da se na tak način želijo sporazumevati s svetom. »Shagadellic rock«, kot so svoj slog igranja žanrsko poimenovali, so ustvarili sami. So glasniki generacije, ki prihaja.
Pred vstopom na profesionalni oder
Tisti, ki imamo radi gledališče, čas izkoristimo za sledenje svojim sanjam. Eno od vaj gledališke skupine, ki jo sestavljamo dijaki zadnjega letnika dramsko-gledališke smeri na umetniški gimnaziji v Ljubljani, smo izkoristili tudi za našo reportažo.
Popoldneve in večere pogosto preživljamo v dvoranah Plesnega in gledališkega centra za Bežigradom, kjer imamo odlične pogoje za vadbo. Večina od nas se v prihodnosti vidi na gledaliških odrih, filmskih platnih ali kako drugače v umetnosti. Ker je lažje delati v skupini, si pri delu pomagamo in svetujemo. Naš cilj je predvsem, da čas izkoristimo produktivno. Tudi na vaji, ki smo jo obiskali, smo se pogovarjali o tem, kako učinkovito porabiti čas, ki nam ob šolskih obveznostih ostaja. Prišli smo do sklepa, da si je treba določiti prioritete in blokirati morebitne motnje. Tako smo lahko uspešni tudi v svojem prostem času. Nekateri si želimo opravljati sprejemne izpite in avdicije na AGRFT pa tudi v tujini. V našem primeru nam to, kar počnemo v prostem času, pomaga pri ustvarjanju naše prihodnosti.
Andraž, eden od članov, je povedal: »Zdi se mi pomembno, da smo v tem ustvarjalnem procesu zaradi lastne volje, saj smo veliko produktivnejši, kot bi bili, če bi nas kdo potisnil v to. To je za nas prostor ustvarjalnosti, kar v šolskem sistemu pogrešamo. Smo radovedni in želimo odprto govoriti o določenih stvareh. Skupaj prebiramo klasične in moderne drame, se poglabljamo v besedilo, prek improvizacije pa potem postavljamo določene situacije v prostor. S tem utrjujemo igralske metode in tehnike kot tudi svojo samozavest.«
