V preteklih tednih smo v okviru Mladih zdravnikov Slovenije opozarjali, da zakon ne rešuje ključnih nepravilnosti, zaradi katerih zdravstveni sistem ne deluje dobro. Večinoma smo doživeli medijski molk.
Sprva smo menili, da nam jo je zagodla usoda, saj so se podpisi za referendum zbirali v času, ko je medijsko pozornost vleklo k predsedniškim volitvam in aferam na Pediatrični kliniki. Vendar smo na koncu le morali nejevoljno ugotoviti, da imajo novinarji pa tudi splošna javnost preprosto drugačno predstavo o delovanju zdravstvenega sistema. Predlagateljem zakona je uspelo populistično ustvariti sliko, da je za vse naše težave krivo sprivatizirano zdravstvo. Kot da so se največje zdravstvene afere dogajale v kateri izmed zasebnih klinik ali ambulant.
Zato bi radi izrazili svojo skrb, da nepoznavanje delovanja sistema in populizem nista dobra popotnica za resne reforme zdravstvenega sistema, ki bi omogočal kolikor toliko normalno delo zdravnikom in s tem tudi neokrnjeno oskrbo bolnikov. Zato naštevamo koncepte, ki smo jih opazili v javnih razpravah in so po našem mnenju skrb vzbujajoči:
1. Privatna ali zasebna oblika delovanja našega zdravstva v nasprotju s prepričevanjem vlade nima nobene zveze s čakalnimi vrstami, s katerimi se soočamo. V praksi imamo na eni strani zdravstvene storitve, ki se opravijo v okviru zdravstvenega zavarovanja (popularno rečeno brezplačno) ali pa na stroške bolnika (samoplačniško). Ene in druge se izvajajo tako v zasebnih kot v javnih ambulantah. Tudi če zdaj vsi zdravniki, ki delajo kot zasebniki, potrkajo na vrata javnih zdravstvenih domov in bolnišnic, jih: prvič, brez dodatnega denarja ne morejo zaposliti, in drugič, še vedno ne bodo mogli pregledati vseh bolnikov, ki čakajo, ampak samo tiste, za katere jim bo storitve plačala zavarovalnica. Če se obseg tega denarja ne bo povečal, ni pomembno, ali se bo hiši reklo javna ali zasebna. Bolniki bodo ostali zunaj.
2. Ko govorimo o zasebnikih, ne smemo pozabiti, da so večinoma koncesionarji. A koncesionar enako kot zdravnik v javnem zavodu lahko opravi na napotnico zgolj toliko storitev, kot jih je pripravljena kriti zavarovalnica. Vse dodatne storitve lahko zasebnik ponudi samo samoplačniško. Tako tisti, ki si to lahko privoščijo, opravijo samoplačniški pregled in izstopijo iz čakalne vrste. Ironično, a trenutno je v našem sistemu zdravnik zasebnik tisti, ki z dodatnimi samoplačniškimi storitvami skrajšuje čakalne vrste.
3. V javnih debatah v zadnjem času smo opazili tudi, da je premalo poudarka na konceptu zavarovanja, ki je pri nas po našem mnenju ena izmed težav sistema. Zavarovalnica bi morala biti tista, ki bi krila stroške obravnave bolnika, ne glede na to, ali je obravnavan pri zdravniku privatniku ali zdravniku javnem uslužbencu. To je model, ki ga poznajo v državah, ki jih pojmujemo kot države z dobro delujočim in dostopnim zdravstvenim sistemom (na primer Nemčija, Kanada, skandinavske dežele), pri nas pa to politika javnosti prodaja kot vsega hudega krivo »sprivatizirano zdravstvo«. Tudi sodišče je v nedavni precedenčni sodbi, ko je zobozdravnik Krištof Zevnik tožil zavarovalnico (ZZZS), razsodilo, da bi zavarovalnica morala kriti stroške zdravljenja tudi pri zdravniku zasebniku. Kaj ni nenavadno, da se bolnik iz Slovenije na stroške naše zavarovalnice lahko zdravi v zasebnih ambulantah in bolnišnicah v tujini, ne pa tudi pri zasebnikih v Sloveniji?
4. Kljub vsej gonji proti zasebnikom so se slovenski zdravstveni škandali brez izjeme zgodili v javnih ustanovah. V slovenskem zdravstvu naj bi bilo v igri več kot tri milijarde evrov. Javnim zavodom kljub številnim predpisom uspe denar porabljati netransparentno in potratno. Nasprotno temu zasebniki z denarjem ravnajo zelo varčno. Ti si namreč ne morejo privoščiti, da bi bili na koncu meseca v minusu, ker tega ne krije država, kot ga krije znova in znova javnim zavodom. Za ista naročila plačujejo od tri- do petkrat manj kot javne ustanove prek javnih naročil. Se vam ne zdi, da se nekdo z omejevanjem zasebništva pravzaprav bojuje za to, da bi ustvaril še več možnosti za odtekanje denarja iz javnih vreč brez dna?
5. Že dolga leta se srečujemo s pomanjkanjem zdravnikov. Nova zakonodaja pa na novo omejuje samostojno delo mladih specialistov, kar bo še dodatno zmanjšalo njihovo število, predvsem zunaj velikih mest, obenem pa vse več mladih zdravnikov pregnalo v tujino. Omejuje se delo zasebnikov, to, da bo zdravnik v javnem zavodu delal dneve in noči, pa nikogar ne moti? Če bi se kdo zares zavzel za varnost pacientov, da bi bilo manj napak, bi omejili delo zdravnikov povsod do mere, da bi bilo za pacienta varno (upoštevajoč zakon namreč lahko zdravnik neprekinjeno dela 32 ur). Bi si želeli biti obravnavani pri zdravniku, ki je na delovnem mestu že šestnajsto uro? In še enkrat toliko ur ga čaka, preden bo lahko odšel domov.
Četudi nam ni uspelo zakona spraviti na referendumsko glasovanje, se nam zdi pomembno to, da smo načeli tovrstne teme in javnosti prikazali tudi našo plat. Tako kot bolniki tudi mi na svoji koži zelo močno občutimo vso problematiko zdravstva, saj se z njo srečujemo vsak dan. Tovrstno opozarjanje o nepravilnostih bomo nadaljevali, saj menimo, da ima javnost pravico poznati še drugo plat zgodbe.
Lea Bombač je zdravnica, članica skupine Mladi zdravniki Slovenije.
