Pravijo, da se je Dolores O'Riordan vse življenje borila z demoni, zato za tiste, ki so Cranberries spremljali tudi po njihovih največjih hitih Zombie in Linger, smrt prvega glasu skupine morda niti ni bila presenečenje. In to kljub njenim 46 letom, pri katerih se je poslovila. V hotelski sobi in veliko prezgodaj, kot se rado dogaja glasbenikom, ki jim življenje nameni več, kot lahko nosijo. In Dolores O'Riordan je nosila veliko. Za to, kar se je zgodilo v hotelu Hilton Park Lane v Londonu, kamor je prišla na snemanje, še ni uradnega pojasnila, ugibanja pa gredo glede na to, kaj se je z njo dogajalo v zadnjem desetletju, predvsem v eno smer.
Bolezni in bolečine
Skupina, ki je v 90. letih osvojila MTV in z njim vso MTV-generacijo, od Irske in Velike Britanije prek celinske Evrope do Amerike, ter v svoji karieri prodala več kot 40 milijonov albumov, se je z uspehom in slavo težko spopadala, O'Riordanova, ki so jo radi primerjali z njeno irsko glasbeno kolegico Sinead O'Connor, pa najtežje od vseh. Kaj vse je preživljala, je po letu 2010 začela razkrivati v seriji intervjujev, v katerih je obračunavala s svojimi demoni in boleznimi. Med drugim je bila žrtev spolne zlorabe, ki se je začela, ko je bila stara osem let, borila se je z bipolarno motnjo, depresijo in anoreksijo, se zasvojila z alkoholom in se poskusila predozirati z drogami, a ostala zaradi otrok. »Bila sem res bolna in zmešana, počutila sem se kot lutka, kot objekt,« je govorila na vrhuncu svoje slave, čeprav je največja udarca doživela pozneje, po letu 2011.
Prvi je bil, ko je po dolgi bitki z rakom umrl njen oče Terence, drugi pa se je zgodil tri leta pozneje, ko se je končal njen 20-letni zakon z Donom Burtonom, menedžerjem skupine Duran Duran. Za njima je bila dolga zgodovina, imela sta tri hčere, danes 20-letno Taylor, 16-letno Millie in 12-letno Dakoto, ki so mamo držale pri življenju tudi po ločitvi, zoprnem razhodu, ki ga je v najbolj črnem letu O'Riordanove pospremila tudi njena aretacija zaradi napada na policista na letalu. Na sodišču leta 2014 je priznala krivdo, to pa je imelo dovolj posluha, da je, ker je v času incidenta trpela za bipolarno motnjo, pomanjkanjem spanja in paranojo, ni obsodilo na zaporno kazen, ampak jo je samo finančno oglobilo.
Ljubezen in politika od Irske do ZDA
Luč na koncu predora je za trenutek, preden je skupina morala odpovedati serijo nastopov zaradi težav s hrbtenico O'Riordanove, zasvetila lani. Cranberries so izdali nov album, akustični in orkestralni Something Else, na katerem je O'Riordanova pela, kot da med zlatimi časi in danes ne bi minilo skoraj 25 let. S svojim značilnim povzdigovanjem nenavadno obarvanega glasu in jodlanjem, ki se ga je naučila od očeta, navsezadnje pa tudi z energijo, ki je zbujala upanje, da se je končno pobrala.
Za nekaj časa se je zdelo, da so Cranberries, ki so po mučnem koncu 90. let leta 2003 razpadli in se šest let pozneje znova sestavili, spet v formi svojih prvih dveh albumov. Debitantska plošča Everybody Else Is Doing It, So Why Can’t We?, ki je izšla leta 1993, je bila najprej odkritje za Veliko Britanijo, ko je zasedbo v njihovi spremljevalni vlogi ob angleški skupini Suede opazil producent MTV in poskrbel za njihov preboj na ameriškem trgu, pa jo je pograbilo tudi občinstvo v ZDA. Glasbo Cranberries so začeli predvajati ne samo na takrat najpopularnejši glasbeni televiziji, ki je rojevala zvezde, ampak tudi v filmih, od Chunking Expressa Wonga Kar Waija do prve Misije: Nemogoče, vsi pa so prepevali njihova največja hita Linger in Zombie, ki je izšel na drugem, v ZDA kar sedemkratno platinastem albumu No Need to Argue.
Linger, prva uspešnica s prvega albuma, je bila po vsebini popolno nasprotje Zombieja, sta pa obe pesmi povezovala značilni glas in način petja O'Riordanove. V prvi je opisala svoj prvi poljub, z njim pa tudi naivnost in nezavedanje o tem, kako kruta je lahko ljubezen, v drugem pa pela o smrti dečkov, ki sta bila ubita v bombardiranju Ire v Warringtonu leta 1993. Mladi so skupaj s Cranberries takrat prepevali o tankih in bombah in puškah ter tulili zombie, ne da bi dobro vedeli, o čem pojejo, se je pa tega dobro zavedala O'Riordanova, ki se političnim temam v glasbi ni izogibala niti pozneje in ki je s tesnobo, jezo in bolečino v svojem petju poskušala povedati tudi nekaj o tem, kaj preživlja sama.
