Z ženo Ivi sva se veliko družila z vinarji, kot so Ivan Batič, Matjaž Lemut in Joško Gravner. Prav slednji je najbolj zaslužen za to, da sva se posvetila rebuli. Ko smo nekoč pokušali vina pri njem in pili izvrsten sivi pinot, je dejal, da tega vina sploh ne namerava poslati na trg. Bolj ko sva spoznavala rebulo in se poglabljala vanjo, bolj sva ugotavljala, da nočeva imeti globalnih sort, kot sta chardonnay in sauvignon. Rebula je tukaj avtohtona trta, in res je kraljica trt. Je karakterna sorta in zdrži tudi v najbolj nevšečnih vremenskih pogojih. Je pa dejstvo, da mora rebula uspevati v hribih. V dolini ne more biti prava.
Po podatkih Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica se je količina zasajenih trt v zadnjih desetih letih v Vipavski dolini precej zmanjšala.To je res. Za to je kriva popularizacija globalnih sort trt. Ampak če pogledamo širše, si lahko prepoznaven samo z avtohtonimi trtami. S chardonnayem ne moreš konkurirati francoskim vinom. Z rebulo lahko. Sergio Tavano iz Trsta, ki je tudi častni član SAZU in profesor za zgodnjekrščansko arheologijo in bizantinsko umetnost na Univerzi v Trstu, mi je, ko je prvič pokusil najino rebulo in bil nad njo navdušen, pokazal dokument z 18. avgusta 1503, iz časa habsburškega cesarja Maksimiljana I., ko je naročil, naj mu pripeljejo tisto odlično vino ribollio (rebulo) iz Vipavske doline. Zgodba rebule iz Vipavske doline je zanimiva in večplastna.
Ampak vaše prvo vino, ki ste ga pridelali, je bilo rdeče.Da, leta 2000, ko sva zasadila prvih 120 trsov, je bilo dve tretjini merlota in tretjina cabernet sauvignona.
Kdaj ste torej ustekleničili prvo rebulo?Prvo trgatev rebule smo imeli leta 2003 in takrat sva delala še sveže vino. Z macerirano rebulo sem se prvič srečal v New Yorku – takrat sploh še nisem vedel, kdo je Joško Gravner – in bil nad njo navdušen. Leta 2004 sva se odločila, da bova začela tudi sama proizvajati samo še vina s podaljšano maceracijo, in takrat sva napolnila prvi 250-litrski sodček z macerirano rebulo. Nato sva zasadila še več trt in razširila vinograd. Zdaj imamo 8000 trt in proizvedemo približno 6000 steklenic na leto.
V vaši kleti so shranjene le steklenice različnih letnikov rebule. Vino pa pravzaprav zori v kleti Tilia Matjaža Lamuta iz Potoč nedaleč proč.Dobre stvari je lepše delati v družbi kot sam. Na začetku tudi nisem imel toliko tehničnega znanja o pridelavi vin, kot ga ima Matjaž. On je gotovo eden največjih strokovnjakov pri nas. Njegovo znanje o vinih in njegov odnos do trt in narave sta bila ključna, da sva začela sodelovati. In se takoj tudi ujela.
Sta vinograd in vino postala vaš primarni posel ali ste še vedno vpeti predvsem v obveznosti s Hidrio?Še vedno živim s podjetjem, sem pa samo še predsednik nadzornega sveta, tako da vinograd in vino, poleg družine, počasi postajata primarna stvar v mojem življenju. V vinogradu sem praktično vsak dan. Od leta 2007, ko sva z Ivi vzorce rebule poskusno prinesla v nekaj restavracij, sem vedel, da bo vino vedno bolj postajalo moj svet. Takoj so hoteli odkupiti vse. Zdaj vino dobavljava v veliko odličnih restavracij v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Avstraliji, tudi v tiste z Michelinovimi zvezdicami, kot sta Agli Amici v Vidmu in Attica v Melbournu.
Je k temu pripomoglo tudi to, da ste poznan in uspešen poslovnež?Sploh ne. Ko sva pričela z vinsko zgodbo, sva veliko premišljevala o imenu. Vino je osebna stvar. Če nima družinskega priimka, lahko zveni zelo brezosebno. Ampak kljub temu sva se na začetku odločila za ime Grace, tako kot domačini tukaj imenujejo pobočje, na katerem uspeva najin vinograd. V Sloveniji bi lahko imelo ime Svetlik celo kanček negativnega prizvoka, češ, zdaj se je pa nekdo, ki je uspešen v neki drugi zgodbi, začel ukvarjati še z vinom. Zato sva počakala in šele leta 2011 so prišla na trg vina pod blagovno znamko Svetlik.
Je zdaj vaša vina treba tržiti ali takoj prodate vse?Pot trženja je vedno naporna in sproti se je treba dokazovati. Zato sva šla leta 2013 v Avstralijo na sploh prvi festival naravnih vin – Rootstock Sydney. Bilo nas je kakih 50 vinogradnikov z vsega sveta, tja pa sem šel v družbi slovenskih vinarjev iz Oslavja, Stankom Radikonom, Dariem Prinčičem in Fulviom Bressanom. To je bil neverjeten uspeh. Eden najbolj znanih novinarjev je napisal, da je bila zvezda dneva rebula Svetlik. To je bilo za naju skoraj nedojemljivo.
Kako na vašo zgodbo z rebulo gledajo Brici, ki so rebulo in njen sloves ponesli v svet? Vas vidijo kot konkurenco?Ne, nikakor. Rebula je avtohtona v Vipavski dolini in v Brdih. Brez potrebe bi bilo, da bi si nekdo lastil rebulo. Res pa je, da imajo Brici dokument o rebuli iz 14. stoletja, in dejstvo je, da so začeli z moderno zgodbo rebule.
Pa kaj sodelujete z vinarji iz Goriških brd pri promociji rebule?Ne, bolj sodelujeva s slovenskimi vinarji z italijanske strani Brd. Ko imajo predstavitvene večere rebule, sva pogosto zraven. Na dogodke, posvečene rebuli, naju s slovenske strani ni povabil še nihče, pa tudi drugih vinarjev iz Vipavske doline, kot so Batič, Slavček, Mlečnik, ne. Smo pa z veliko vinarji iz Brd dobri prijatelji.
Iz Brd in Colia so tudi že prišle pobude, da bi se rebula zaščitila v okviru italijanskega in slovenskega dela Brd.Morda je razlog v tem, da vinarji v Vipavski dolini med seboj nismo tako povezani, nekaj pa je kriva tudi sama konfiguracija terena. Brda so bolj skoncentrirana, pri nas so vinogradi bistveno bolj razpršeni. V Brdih meje, razen politične, pravzaprav nikoli ni bilo. Vinograde so imeli oboji na obeh straneh meje. Vinske meje pa ni bilo. »Terroir« je isti.
Ste eden redkih, če ne celo edini od vipavskih vinarjev, ki ga ni na turistični Vipavski vinski cesti.O tem sva premišljevala, ampak imava rajši, če se ljudje prej najavijo. Veliko pa sodelujeva na vinskih festivalih.
V Idriji pa ste s hotelom in restavracijo v Kendovem dvorcu vključeni v svetovno združenje prestižnih hotelov Relais& Châteaux.To je bila naravna posledica tega, da smo tovrstne kapacitete potrebovali za poslovne partnerje. Prej smo jih morali voziti na Bled, v Ljubljano, Portorož. Če smo razvijali visoke tehnologije, smo poskušali nekaj narediti tudi za samo kulturo in turizem v Idriji in Sloveniji.
