Oglaševanje na splošno je v Sloveniji velik problem in razen tistega v medijih še vedno povsem neurejeno področje. Zakonsko bi moralo biti urejeno na državni ravni, za vse oblike oglaševanja, nadzor pa dosleden. Sedanja ureditev je povsem stihijska, povečini prek občinskih odlokov, ki dovoljujejo skorajda vse in so sami sebi namen. Javni prostor je povsem degradiran z oglasi, prizaneseno ni niti objektom, ki so kulturna dediščina, zato ne preseneča, če to modo videvamo še na avtobusih različnih podjetij ter na električnih avtomobilih za izposojo.

Tega malo zakonodaje, ki sploh obstaja v zvezi z oglaševanjem, je kapital napisal sam sebi. Tudi če bodo oglaševalci v bodoče lahko zakrili 60 odstotkov steklenih površin vozil z oglasi namesto prejšnjih 70, je to le metanje peska v oči javnosti. Zdrava pamet nam pove, da je glavna naloga prevoznih podjetij varen in udoben prevoz potnikov, ne oglaševanje, in da potniki ne preštevamo odstotkov, ampak hočemo in moramo videti okolico med prevozom. Izpostavljanje »pozitivne plati zatemnitve«, da deluje kot zaščita pred soncem, je nesmiselno, glede na to, da imajo nekateri avtobusi res le zatemnjena stekla, brez oglasov, kar ni moteče. Takšen argument je odveč tudi zaradi tega, ker so klime v avtobusih pogosto vklopljene ves čas, tudi ko avtobus stoji, ponavadi s prižganim motorjem. Teh okoljskih prekrškov je v Sloveniji ogromno, sankcioniranih pa malo.

Čas je, da se kot družba v celoti začnemo zavedati problema oglaševanja, ga zakonsko uredimo in močno omejimo. Oglaševanje na steklenih površinah vozil sploh ne bi smelo biti dovoljeno, in če brez prihodkov od oglaševanja v prevoznih podjetjih res ne gre, je drugih površin na vozilu povsem dovolj. Če pa podjetja ne znajo izdelati oglasov, ne da bi z njimi zakrili še steklene površine, očitno svojega dela ne znajo opravljati.

Že pred nekaj meseci sem pisala na inšpektorat za infrastrukturo ter agencijo za varnost v prometu, kako je zakonsko urejeno to področje. Žalostno je, da so institucije pokazale le to, da se problema ne zavedajo in nimajo nobene empatije do potnikov, da zaposleni v njih ne uporabljajo javnega prevoza, drugače bi že vedeli, kako težko je potniku gledati skozi z oglasi prekrita stekla. Meni osebno povzroča glavobol, verjetno nisem edina, in čas je, da bi se v zvezi s tem oglasila tudi zdravstvena stroka.

Barbara Győrfi, Murska Sobota