Mrtvi pri nas že dolgo nimajo miru. Prekopavamo njihove kosti, pripisujemo jim različne grehe, da bi predrugačeni življenjepis prinesel vsaj malo političnega kapitala, in že desetletja spravljamo med sabo bolj pokojne kot žive. Slednji se temu na vso moč upirajo kljub neutrudnemu, a prav tako pogosto jalovemu, nesmiselnemu ali protislovnemu prizadevanju politikov. Zadnji tak primer je bila 75-letnica padca Pohorskega bataljona, ki so ji štajerski, zlasti tiskani mediji posvetili dosti več pozornosti kot osrednjeslovenski. To ni toliko kritika kot dejstvo, da je usoda Pohorskega bataljona svojevrstna svetinja v štajerskem odporniškem spominu, podobno kot so Dražgoše za vse, ki smo bližji Ljubljani.
Tragične žrtve bataljona, do zadnjega moža, žene in otroka, so občasno plen mrhovinarjev, ki so se prelevili v vrhunske zgodovinarje in jim je znano, kar drugim nep...