V luči tega, da sta tako Ožbolt kot Frlic profesorja na ALUO, torej praktično kolega iz zbornice, in sta imela doslej najverjetneje prostorski problem glede ateljeja že rešen ali pa sta ga nemara vsaj lažje reševala kot pa recimo mladi prekarni umetniki brez vplivnih položajev, se zdi strategija oddajanja ateljejev ljubljanske občine sicer precej »snobovska«. Že kriteriji točkovanja govorijo o tem, da na razpisu nekaj veljajo le tisti, ki so se že uveljavili. Največ točk prinesejo nagrade, najvišje ovrednotena pa je kajpada Prešernova nagrada oziroma nagrada Prešernovega sklada, ki jo denimo Ožbolt ima, Frlic pa ne. Je zato prvi v pritožbi zoper odločitev MOL omenil, da »glede na objektivna dejstva in objavljene kriterije razpisa mag. Frlic ne more prejeti večjega števila točk od njega«? No, v bistvu je ljubljanska mestna občina tista, ki je odgovorna, da se umetniki lasajo med seboj. Morda je Frlic res izpadel s seznama zaradi proceduralne napake, zbode pa dejstvo, da ob kriterijih, kot je vrednotenje »pomena, izvirnosti in avtorskega pristopa«, komisije za razdelitev ateljejev ne sestavljajo neodvisni strokovnjaki z ustreznih umetniških področij, temveč kar občinski uslužbenci sami. Ti sicer pravijo, da so točke tiste, ki določijo pravega kandidata, a s tem zgolj zamegljujejo svojo odgovornost.
Zdi pa se, da se je zadnjih letih z uvedbo prakse razpisov razrešila vsaj dilema o tem, ali naj bodo umetniki do ateljejev upravičeni za nedoločen čas. Nekateri sicer pravijo, da iz določenih ateljejev preprosto ni umetniških produktov, toda če je verjeti zagotovilom MOL, so kriteriji razpisa dovolj strogi, umetnike pa se vsaj na pet let preverja, če so dejansko upravičeni do najema. Na prvi pogled je torej videti, da ljubljanski občini ni vseeno za umetnike in njihove pogoje za ustvarjanje, sploh odkar so obnovili Švicarijo in ateljeje ponudili kakšnemu ducatu ustvarjalcev. Vendar pa recimo za Cukrarno že pravijo, da tam ateljejev po prenovi ne bo, četudi so jih nekoč napovedovali, previdno molčijo tudi glede Roga, v bližnji prihodnosti pa novih ateljejskih prostorov ne načrtujejo. Kar se bo sprostilo, naj bi razdelili sproti. Ob »elitnih« kriterijih pa, zdaj že vemo, bodo številni mladi ali neuveljavljeni umetniki brez institucionalnih navezav še naprej obsojeni na »zaskvotane« prostore, dokler jim mesto ne odvzame še teh.
