V tem odgovoru se tudi mi sklicujemo na pravno državo. Sodišča so se namreč pri tehtanju odločitve glede delavsko-menedžerskega odkupa, ki je bil v BTC izveden leta 2001, natančno poglobila v ta primer in se niso sklicevala le na posamezna stališča, ampak so jih tudi temeljito preverjala. V družbi BTC imamo celotno dokumentacijo o poteku privatizacije za vsakega posameznika, tudi predsednika uprave, ki jo je preverjalo tudi sodišče. Nakupi delnic v delavsko-menedžerskem odkupu so se opravljali transparentno, le preko Ljubljanske borze. Imamo podatke o posojilih za nakup delnic in o odplačilih posojil. Predsedniku uprave družba BTC ni nikoli kupila ali kako drugače zanj pridobila lastništva delnic. Zaposleni, uprava in širše vodstvo smo za nakup dodatnih delnic najeli kredite v banki in jih zavarovali z zastavno pravico na izključno svojem premoženju.
Družba BTC ni bila nikoli prevzemnik nobenega tveganja za neplačevanje posojil za katerokoli fizično osebo in v primerjavi z drugimi podjetji ni nikoli, v te namene, izpostavljala ali tvegala svojega premoženja v zastavo. Taka posojilna pogodba za najem posojila za nakup delnic je bila sklenjena tudi med banko in predsednikom uprave družbe BTC. Franc Mihič pa očita sodišču, da je izdalo oprostilno sodbo navkljub stališču direktorice SDK Romane Logar, »da se je v BTC zgodil nenavadno velik notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi sam kaj plačal«. Ali bi torej sodišče po njegovem mnenju moralo razsojati na podlagi te izjave, ne pa dokumentacije, ki jo je predsednik uprave predložil sodišču in iz katere izhaja izvor sredstev za nakup delnic s posojilom pri banki?
Vse gospodarske družbe v Sloveniji so se v devetdesetih letih lastninsko preoblikovale. Ta proces je potekal skladno z veljavno zakonodajo in pogodbami med državo, ki je za privatizacijo zadolžila Sklad Republike Slovenije za razvoj in Agencijo RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Ravno ta proces je omogočil BTC, da je začel z novim razvojem, povečal naložbe ter postal sodobna, stabilna gospodarska družba. Celoten proces privatizacije je potekal v soglasju z navedenimi državnimi institucijami zelo transparentno; v začetku devetdesetih let skladno s privatizacijsko zakonodajo, ki je temeljila na cenitvi podjetja, in sklenjeno pogodbo med Skladom RS za razvoj in BTC, h kateri je soglasje dala tudi Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo in na podlagi katere je bil izveden notranji odkup. Ko je bil leta 2001 izveden delavsko-menedžerski odkup, je družbi BTC pod pogoji, ki so bili določeni v javni ponudbi Slovenske razvojne družbe dne 3. 9. 2001, prodala svoj 12,45-odstotni delež tudi država.
V času vodenja uprave s predsednikom Jožetom Mermalom na čelu je družba v letih 1993 do 2017 investirala 260 milijonov evrov, kar predstavlja največji razvojni cikel v zgodovini družbe. Investicijski program družbe torej ni bil v ničemer oviran zaradi delavsko-menedžerskega odkupa, predpostavka prvega predsednika RS, g. Milana Kučana se očitno ni uresničila. Za nakupom dodatnih delnic ni bilo špekulativnih namenov, saj do danes nobeden od članov uprave delnic ni prodal. Kako naj bi torej sodišča na podlagi predpostavke takratnega predsednika države, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana »siromašenje« podjetja, lahko obsodila ta dejanja, ki so, v nasprotju z njegovo izjavo, vodila družbo v nadaljnji razvoj in prosperiteto? Ali g. Franc Mihič res tako podcenjuje sodstvo, da pričakuje, da bo odločalo na podlagi izjav, predpostavk, ne pa dejstev, dokazov?
Ne moremo komentirati izjave ge. Romane Logar, direktorice SDK, kot navajate, saj je bila v Sloveniji SDK ukinjena leta 1994, delavsko-menedžerski odkup v BTC pa se je dogajal leta 2001. Lahko pa citiramo izjavo prof. dr. Jožeta Mencingerja, ki v glasilu Ljubljana, letnik XXII, številka 5-6, decembra 2017, piše:
»Ni nastal čez noč (BTC), nastal je z vlaganji in odpovedovanjem. V času, ko smo ustvarjali kapitalizem, je Mermal uporabil možnost, da BTC privatizira s sodelovanjem zaposlenih; ti so leta 1997 postali večinski lastniki, a so se moči, ki jo to prinaša, odpovedali v korist razvoja BTC. Ni postal 'tajkun', kakršne smo ustvarili s hazardiranjem pred krizo in nato v krizi s 'pogromom' uničili 'njihova' podjetja.« V zadnjem odstavku istega članka pa še doda: »Mnogi gradijo zase, malokdo za druge. Gospod Jože Mermal sodi v to redko skupino. Moči, ki si jo je pridobil, ne zlorablja, zmeraj ve, da ne more delati vsega, kar mu je v osebno korist, čeprav mu pravni red to dovoljuje, in da je odgovornost do okolja, v katerem živi, pomembnejša. To sicer ne prinaša denarja, prinaša pa spoštovanje in, kar je še pomembnejše, daje samospoštovanje.«
Maja OvenBTC, d. d., služba za odnose z javnostmi
