Stanko Kristl (1922) je eden tistih arhitektov, katerih dela vplivajo na življenje skoraj vsakega od nas. Njegov je diagnostično-terapevtsko-servisni objekt ljubljanskega kliničnega centra (ne pa tudi posteljni stolp), osrednji del izolske bolnišnice, ki z barvnimi toni strehe in fasade sledi okoliški naravi, paviljonska struktura vrtca Mladi rod za Bežigradom, razgibana osnovna šola Franceta Prešerna v Kranju, naselje atrijskih hiš na Borsetovi v Ljubljani, trgovsko-stanovanjski blok v Velenju…
»Kristla vedno zanima, kako se človek, že kot še nerojen otrok, odziva na prostor. To se odraža v vseh vidikih njegove arhitekture, tudi pri uporabi materialov, denimo betona, kjer Kristl pogosto uporabi toniran, brečasti beton, prijaznejši človeku,« uvodoma pove kustosinja Maja Vardjan, ki je ob kolegih Tini Gregorič in Tadeju Glažarju v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje pripravila razstavo Stanko Kristl, arhitekt: Humanost in prostor. Temelječ na arhitektovem arhivskem gradivu ta jasno odraža Kristlovo prepričanje o nujnosti vključevanja sociologije in psihologije v snovanje prostora.
Po meri otroka
Kristl je bil do klasičnega modela izobraževanja, kjer učiteljica podaja znanje discipliniranim učencem v zelo monumentalnih prostorih, izjemno kritičen. »Študiral je skandinavske modele šol, ki niso namenjene le učencem in učiteljem, ampak – ko šola ni aktivna – tudi širši skupnosti,« razlaga Vardjanova, ko se ozre na maketo kranjske osnovne šole Franceta Prešerna, za katero je bil avtor leta 1970 nagrajen tudi s Prešernovo nagrado. Stopničast prerez objekta omogoča dotok naravne svetlobe globoko v učilnice, hodniki so široki, da učencem omogočajo druženje, prisotni so notranji atriji, v šolo je arhitekt vključil naravo. »Čeprav je bila šola v osnovi betonska, je Kristl z naravno osvetlitvijo in uporabo lesenih elementov ustvaril topel interier,« pove.
Veliko se je posvečal psihologiji in fiziologiji otrok, zato je – tako Vardjanova – gradil stimulativne bivalne prostore, ki vplivajo na razvoj otrok. Ob študiju vrtca Mladi rod si je prizadeval za organsko, vetrničasto obliko, upošteval je merilo otroka, da se je ta počutil varnega in imel hkrati pogled navzven v zelenje, stene učilnic pa so bile nad višino otrok ločene s steklom, da so imele vzgojiteljice pregled nad vsemi prostori. »Starši so otroka predali čez pult, naprej niso imeli vstopa, da se niso mešale 'umazane' in 'čiste' poti,« pripoveduje o skrbni organizaciji prostorov, v katerem so bile pomembne tudi barve, ki jih je arhitekt proučeval s psihologom Antonom Trstenjakom. Čeprav je Kristl doživel kritike, da je vrtčevski objekt predrag, se je ves čas boril proti minimalnim standardom gradnje in poudarjal, da vrednost arhitekture ni investicija, temveč kakovost bivanja v njej.
Inovativna atrijska gradnja
Po prepričanju, da arhitektura človeku ne ponuja le fizičnega ugodja, ampak vzgaja, zdravi in plemeniti, so grajeni tudi Kristlovi bivalni objekti. Bil je eden prvih, ki so povezali odprto kuhinjo z bivalnim delom in s tem omogočali razporeditev prostorov, ki se je lahko glede na želje stanovalcev fleksibilno spreminjala. Z arhitektom Edvardom Ravnikarjem je denimo delal pri prulskem naselju blokov; sam je bil aktiven pri snovanju bloka na Prijateljevi, namenjenega mladim družinam asistentov ljubljanske univerze. »V blokih, ki so z današnjo ceno 382 evrov na kvadratni meter veljali za socialno gradnjo, je uvedel koncept francoskega okna do tal. Ne ker bi želel olepšati fasado, ampak ker je bil prepričan, da potrebujejo majhni otroci za optimalen razvoj pogled ven, podaljšek prostora.«
Ker je bil kritičen tako do strnjenih blokovskih naselij kot do individualne, stihijske gradnje, se je veliko ukvarjal s strnjeno nizko zazidavo. Kot zadružna gradnja je bilo realizirano naselje atrijskih hiš v Ljubljani, pove kustosinja: »Ni naključje, da je bila cela ulica Borsetove, kjer domuje tudi sam, zasnovana kot skupni prostor. Hiše so jasno strukturirane, z minimalnimi spalnimi enotami in večjim bivalnim delom s kuhinjo, vsi prostori so orientirani na ozelenjeni atrij.«
Omogočanje rasti
Tretji del razstave prikazuje njegov angažma pri projektiranju bolnišnic, ki predstavljajo največji del njegovega opusa. »Kristl človeka ni obravnaval kot bolnika, ki leži v svoji postelji, ampak – če zmore – vstane in gre na sprehod, kot na trg. V avli so bili pošta, banka, frizer, restavracija in drugi vsakdanji programi. Kristlova bolnišnica je javni prostor, namenjen druženju,« poudarja kustosinja na primeru diagnostičnega objekta kliničnega centra.
Naravna osvetlitev, barve in rastlinje naj bi vzbujali človeku optimizem in zaupanje. Temu sledi tudi njegov koncept spuščenega stropa. Vsi imamo najbrž v spominu detajle na stropu osrednje avle UKC, ki v navezavi na »prvinski prostor in prvi stik otroka z materjo« spominjajo na ženske prsi, a imajo hkrati prezračevalno, akustično, osvetljevalno funkcijo. »Ker je razvoj bolnišnic v prihodnosti nepredvidljiv, je bil del njegove metodologije projektiranja vedno tudi omogočanje rasti v več smereh. Temu služijo tudi patentirane montažne stene, ki omogočajo hitro menjavo instalacij, in komunikacijski hodniki, na katerih bi se lahko nizali novi programi.«
Dramatičnost upora
Precej spregledano je njegovo delo na spomenikih narodnoosvobodilne borbe, denimo v Kvasici ali Hudem polju. »Pogosto gre za monolitne osamelce, dvignjene od tal, s katerimi je želel doseči dramatičnost upora malega naroda proti sovražniku,« pove kustosinja.
Še leta 2003 je denimo dopolnil Spomenik talcem v Gramozni jami zahodno od ljubljanskih Žal, a danes 95-letni Stanko Kristl je še vedno aktiven. Med drugim trenutno dela na Hiši Primož v Ljutomeru, ki je po mnenju Maje Vardjan izjemno sodobna.
