Iz britanske vojske morebitnim novim članom sporočajo, da je jok povsem sprejemljiv in da s solzami ni nič narobe. Kakor tudi ni nič narobe z istospolno usmerjenostjo ali prakticiranjem vere. Tako naj bi poskrbeli, da se britanski vojski pridruži več oseb različnih svetovnih nazorov in prepričanj. V kampanji, za katero so odmerili 1,6 milijona funtov, so postavljena različna vprašanja, med drugim: »Sem lahko vojski, če sem istospolno usmerjen?«, »Moram biti superjunak, da postanem vojak?« ali pa »Kaj če se v vojski razjočem?«.

Podobno kot tudi v drugih državah tudi v Veliki Britaniji iz leta v leto pada število nabornikov – lani jih je bilo za tretjino manj od pričakovanja oblasti. Po podatkih britanske vlade se je število rekrutov od leta 2003 do lani znižalo za 30.000. »Vojska, kakor tudi preostali del vlade, je prisiljena v politično korektnost,« je za BBC komentiral Richard Kemp, nekdanji pripadnik britanskih operacij v Afganistanu. Meni, da vojska zgolj s takšnim oglasom ne bo rešila težave prenizkega števila nabornikov. »Večino, ki se pridruži vojski, ne skrbi pretirano, ali bodo med kolegi sprejeti ali ne. Privlačijo jih namreč prizori borbe,« je zaključil.

Vojska (pa ne zgolj britanska) je bila sicer ena zadnjih »utrdb«, v kateri je bilo za posameznike bolje, da ne izpostavljajo istospolne usmerjenosti ali kakršnekoli »drugačnosti« oziroma odstopanja od povprečja. V ZDA so, na primer, do nedavnega delovali po principu »ne vprašaj, ne povej« (don't ask don't tell), kar je pomenilo, da homoseksualci v vojski sicer niso bili prepovedani, a svoje spolne usmerjenosti niso smeli javno razglašati.