Na Norveškem na primer, kjer so v električni mobilnosti naredili že velike korake naprej. Ta država ima največ električnih vozil na prebivalca, Oslo pa je postal svetovna električna prestolnica. Tako so imeli v letu 2016 Norvežani 21,5 registriranih električnih vozil na 1000 prebivalcev, kar 14-krat več kot recimo ZDA. In če pustimo ob strani, kaj vse v okolje izbruha industrija, preden nastane električni avtomobil, se Norvežani lahko pohvalijo tudi s čisto elektriko: kar 98 odstotkov vse elektrike namreč pridobijo iz hidroelektrarn.
Prav tako se prodaja tam povečuje, saj električna in hibridna vozila predstavljajo že več kot polovico vseh novih avtomobilov, ki so jih v letu 2017 prodali, od teh je bilo 21 odstotkov takšnih z nič emisijami, to so večinoma avtomobili na električni pogon, nekaj pa so prodali tudi avtomobilov, ki jih poganja vodik. Hibridnih vozil je bilo 31,3 odstotka.
Ker ima vsaka medalja dve plati, je tudi na Norveškem s temi vozili nekaj težav. Privilegiji, ki so jih uporabniki deležni, ker uporabljajo »čisto prevozno sredstvo«, jim med drugim omogočajo vožnjo po avtobusnih pasovih. Po njihovih raziskavah je tako uporabnik električnega vozila za izbrano pot porabil 19 minut, uporabnik klasičnega pa kar 51. Potem so tukaj še brezplačna parkirišča, elektrika in še bi lahko naštevali, vse to pa seveda nekdo mora plačati in oblasti plačilo obesijo za vrat uporabnikom drugih vozil. Ki pa tega verjetno ne bodo več dolgo mirno sprejemali.
A če pustimo vse to ob strani, se lahko vprašamo nekaj drugega: pri nas so na veliki zvon obešali željo, da bi bilo na slovenskih cestah do tega in tega leta registriranih že toliko in toliko električnih vozil. Nihče se ni vprašal, kaj to potegne za seboj pri ceni, infrastrukturi, času in denarju. In še bolj pomembno vprašanje: zakaj Norvežani lahko, mi in še kateri drug del Evrope in sveta pa ne, ali pa z veliko težavo? Verjetno ni treba biti hudo inteligenten, da bi si kar hitro odgovoril. Norvežani nekaj naredijo, pri nas pa je vse še v slogu »naj bi«, »želimo si«, »dobro bi bilo, da«, »naj se« in podobnih floskul, ki jih poslušamo zadnjih nekaj desetletij. Kajti za to bi morala seči v žep tudi država. Na Norveškem so namreč električna vozila oproščena določenih davkov, nakupnih taks in 25-odstotnega DDV. Ker vemo, da imajo pri avtomobilih visoke davke, je na dlani, da se njim električni avto splača. In tukaj bo prvi kamen spotike pri nas, saj se država temu denarju niti slučajno ne bo odrekla, naftni avtomobili so za našo birokracijo še vedno predobre molzne krave. Da o nafti in z njo povezanimi davki niti ne govorimo.
Torej, Norvežani bi nas lahko kaj naučili, pa čeprav tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. A kot vemo, bomo pri nas raje še nekaj časa debatirali, tako kot smo v preteklosti. Drugi so gradili avtoceste in infrastrukturo, mi pa smo zlagali fascikle. In nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače.
