Ridley Scott nima sreče s filmom Ves denar sveta. Biografska drama o ugrabitvi šestnajstletnega Johna Paula Gettyja III., za katerega leta 1973 njegov dedek, milijarder John Paul Getty, ni hotel plačati 17 milijonov dolarjev odkupnine, pred premiero filma pada iz ene aferice v drugo. Najprej se je Scottu zgodil Kevin Spacey, ki ga je več moških obtožilo spolnega nadlegovanja. Režiser je neprijetno situacijo z igralcem, ki je v filmu igral Gettyja starejšega, rešil tako, da je Spaceyja iz filma preprosto izbrisal, vlogo Gettyja pa ponudil Christopherju Plummerju. Scottu so v Hollywoodu zaploskali za pogumen ukrep, odločitev pa se je lepo obrestovala tudi Plummerju, ki je bil nominiran za zlati globus.
Plummer je tudi edini, ki se lahko ob bližajoči se premieri filma še vedno kolikor toliko dobro počuti. Drugi imajo v grlu manjši ali večji cmok. Najbolj nerodno je lahko Marku Wahlbergu, ki igra Gettyjevega svetovalca. Igralec, ki je pred kratkim presenetil z izjavo, da mu je žal za »pornografske« prizore v Vročih nočeh Paula Thomasa Andersona, čeprav gre za najboljši film, v katerem je igral, je v svoji karieri hitro pokazal, kakšno pot želi ubrati. Nekdanji pevec, znan pod vzdevkom Marky Mark, ki je bil, preden je postal predan katolik in oče štirih otrok, tudi precejšen rasist, je filme vedno raje izbiral po tem, koliko bo zaslužil z njimi, manj pa po tem, kaj bodo pomenili za filmsko umetnost. Zato to, kar je storil po sanaciji Spaceyjevega pregona iz filma, niti ni nenavadno.
Michelle Williams le odstotek Wahlbergove vsote
Ridley Scott je moral nekaj tednov pred premiero filma s Christopherjem Plummerjem na novo posneti vse prizore, v katerih je igral Kevin Spacey, to pa je zahtevalo tudi sodelovanje obeh glavnih igralcev, Wahlberga in Michelle Williams, ki je nastopila v vlogi mame ugrabljenega Gettyja. Scott ju je potreboval za približno deset dni, za vsak dodaten dan snemanja pa sta po njegovih besedah dobila tako rekoč nič oziroma minimum, ki ga predpisuje igralski sindikat. V primeru Michelle Williams je bilo res tako, ker se je štirikratna oskarjevska nominiranka zavedala svoje odgovornosti in ni komplicirala ali postavljala posebnih pogojev, ampak je z domnevo, da bodo enako storili tudi drugi, takoj rekla da. »Rekla sem, da bom tam, kjer koli me bodo potrebovali, kadar koli me bodo potrebovali. Lahko bi dobili mojo plačo, lahko bi dobili moj dopust, kar koli bi želeli, ker sem tako zelo cenila, da so se odločili za tako veliko potezo,« je takrat dejala Michelle Williams in tako tudi storila.
V primeru Marka Wahlberga je bila zgodba popolnoma drugačna od tiste, ki sta jo »prodala« Scott in Sony, studio, ki se je v plačno afero zapletel že pred tremi leti s filmom Ameriške prevare. Wahlberg, ki je bil že tako nezadovoljen, da je za sodelovanje v Scottovem filmu dobil 80 odstotkov nižji honorar od svoje običajne cene (15 milijonov dolarjev in več), je po poročanju USA Today izkoristil priložnost in izsilil dodatnih 1,5 milijona dolarjev. Tega, ko je stvar prišla v javnost, ni zanikal niti komentiral. So pa komentirali drugi. »V industriji je že 20 let. Zasluži si več kot odstotek plače, ki jo dobi njen moški soigralec,« je o plačilu igralske kolegice tvitnila igralka Jessica Chastain, prva borka za enakopravnost žensk in moških v Hollywoodu. Režiser Judd Apatow, ki je poročen z igralko Leslie Mann, pa je napisal: »To je tako zmešano, da je skoraj težko verjeti. Tako ta industrija deluje. Zanima me, ali bosta Wahlberg in studio naredila kaj, da bo vse skupaj manj noro.«
Zagovarja enakopravnost, a ne za svojo plačo
Razkazovanje brošk z napisom Time's Up (Čas je potekel), s katerimi so se zvezdniki na podelitvi zlatih globusov zavzemali za enakopravnost med spoloma in enakovredno plačano delo, je eno, dejanja pa so očitno nekaj drugega. Tako kaže tudi primer Liama Neesona, 65-letnega igralca, ki so ga mediji vedno spremljali z naklonjenostjo. Neeson je minuli teden v enem od intervjujev, s katerimi promovira svoj novi film Potnik, neskladnost med honorarji igralcev in igralk kritiziral kot prekleto sramotno ter ugotavljal, da bi pri reševanju problema morali kaj narediti tudi moški. Ko ga je novinarka vprašala, ali bi bil pripravljen na znižanje svojega honorarja, da bi bil ta izenačen s honorarjem soigralke, pa je popolnoma jasno odgovoril, da ne: »Znižanje plače? Ne ne, ne, ne, ne. To bi bilo pa preveč.«
