V pismu iniciativa trdi, da sekcija ne deluje strokovno, da se sam osebno zanašam samo na državo, da pogrešamo monopole, da sekcija ne želi delati reda med dimnikarskimi družbami, da nima pooblastil, da so opozorila sekcije na anomalije neutemeljena, da bi serviser lahko nevtralno preverjal samega sebe v vlogi dimnikarja (navzkrižje interesov), arhaično je zapisano celo to, da dimnikar peči samo čisti.

Če bi v iniciativi resnično poznali delo dimnikarja ter prebrali stališča sekcije dimnikarjev, ki se nikakor vsak mesec ne spreminjajo tako kot stališča iniciative, bi iniciativa lahko bolj izkoristila pozornost v medijih. Kako to, da sekcija s strokovnimi stališči bolje zagovarja interese javnosti – ker iniciativa svojega dela ne opravi? Zakaj iniciativa izgublja besede o dimnikarskih družbah, če pa je sprememba zakona sledila odpiranju trga in tudi iniciativa ugotavlja, da je več dimnikarskih družb? Saj to je vendar predlog iniciative!

Dimnikarske družbe nastajajo, bodo poslovale, širile dejavnost itd. na krilih ideje iniciative. Ali so v iniciativi preverili, ali morda število dimnikarjev ostaja nespremenjeno (okoli 400)? Na strokovnih sestankih v tujini so predstavniki držav EU pogosto začudeni, kakšne »civilne iniciative« so to, ki delujejo v interesu podjetij, dobičkov, povezovanja in širjenja poslovanja.

Poglejmo nekaj trditev, ki jih sekcija v javnih dokumentih zagovarja in so nesporno v korist državljanov: modifikacija prejšnjega sistema, saj se bo sicer povečala administracija, na terenu pa bo treba povečati finančno obremenjujoč inšpekcijski nadzor – napovedi so se uresničile. Z majhno modifikacijo prejšnjega sistema bi ohranili dostopne cene, enostaven nadzor, dostopne storitve za vse državljane (ne glede na kraj bivanja) in kratke postopke pri razreševanju zapletov med sosedi – iniciativa sedaj poroča o kaosu, ki ga je soustvarila, enostavne zadeve pa se selijo v dolgotrajne sodne postopke. Prenos pooblastil na strokovno sekcijo za opravljanje strokovnih nalog, za potrebe strokovnega nadzora nad dimnikarji in dimnikarskimi družbami – strokovnega nadzora zdaj sploh ni, kar k sreči moti tudi iniciativo. Skrbnost pri podeljevanju dovoljenj in licenc, da bodo vsi dimnikarji in družbe izpolnjevali enotni standard – dovoljenja in licence so bili podeljeni »enostavno«. Proste cene, saj je dejavnost na trgu – zdaj se vsi ukvarjamo z vsiljenimi normativi. Preprečiti navzkrižje interesov, saj serviser ne more sam sebe nadzirati, tako kot dimnikar ne more po negativni meritvi prodati servisa – kdo pa lahko v dveh vlogah deluje neodvisno? Itd. Vse našteto je v korist državljanov, v interesu varstva okolja, požarne varnosti, kakovosti zraka in zaščite potrošnikov. In ne gre samo za čiščenje, spoštovani gospod Tomše. Že dolgo časa ne. In ja, tudi dimnikarji smo državljani.

V glavnini iniciativa torej poudarja drugačna stališča, ki niso ravno v interesu državljanov. Morda bi državljanom po vsem tem času veljalo pojasniti, kakšen ali čigav interes zagovarja iniciativa. Težko je delovati v interesu javnosti (kar je nasprotno od iniciative nesporno 500-letno poslanstvo dimnikarske službe) in hkrati navajati nasprotne argumente. V strokovni sekciji se moramo namesto dopisovanju prek časopisov zdaj posvetiti implementaciji dimnikarskega zakona »po civilni iniciativi Dimnik«, ki poudarek namesto javnemu interesu daje novim poslovnim izzivom in modelom.

Simon Dovrtel

Sekcija dimnikarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS)