Francoski predsednik Emmanuel Macron je v Pekingu na vsak način poskušal čim bolj izkoristiti veliko priložnost za tesnejše sodelovanje s Kitajsko v času, ko so drugi pomembni zahodni voditelji iz različnih razlogov precej pasivni. Kako odločilno vlogo pripisuje Kitajski v francoski zunanji politiki, se vidi že v Macronovi izjavi, da jo namerava obiskati vsako leto. Francosko-kitajski odnosi naj bi temeljili na njegovih osebnih stikih s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Nekateri analitiki se celo sprašujejo, ali ni njun namen, da bi kitajsko-francoska naveza, tudi po svilnih poteh, dobila prevlado v svetu, potem ko so se ZDA v veliki meri umaknile.
Svilne poti kot dvosmerne ceste
Vsekakor sta se Xi in Macron, ki je hotel nastopati tudi kot predstavnik EU, zavzela za sodelovanje v boju proti terorizmu. Tako bo Kitajska financirala francoske sile v severni Afriki, saj tudi njo ogrožajo islamistični teroristi. Še pomembnejši je skupni boj proti segrevanju ozračja. Kitajska je sicer v obnovljive vire energije vložila že 300 milijard evrov. Ne gre drugače: zaradi onesnaženega zraka vsako leto umre 1,4 milijona Kitajcev. Vendar Kitajska drugim državam še vedno gradi elektrarne na premog. Zaradi boja proti podnebnim spremembam se težko odpove svojim gospodarskim ciljem. Macron želi sodelovati s Kitajsko tudi pri razvijanju svilnih poti, a tako, da bodo te dvosmerne ceste, torej da ne bo po njih prihajalo le kitajsko blago, ampak bo prek njih Kitajska tudi uvažala. Kitajska naj torej spoštuje pravila igre, naj na primer ne subvencionira svojega izvoza in naj kot EU dovoli sodelovanje tujih podjetij na javnih natečajih (na primer za gradbena dela). Vendar Xi ni dal jasnih zagotovil v tej smeri. Sama Francija je v resnici prešibka v razmerju do Kitajske, kjer bo vsak od 400 milijonov pripadnikov višjega in srednjega sloja imel kmalu takšno kupno moč kot vsak od 60 milijonov Francozov.
Peking bo najbrž še naprej predvsem z normami in standardi preprečeval uveljavitev konkurenčnih francoskih izdelkov na kitajskem trgu. Tudi zato Francija izvozi na Kitajsko trikrat manj, kot od tam uvozi. Zaradi administrativnih omejitev pa so lani Kitajci vlagali v Franciji desetkrat manj kot Francozi pri njih, kar prav tako škodi francoski gospodarski rasti. A za Francoze je problem tudi to, da njihovi izdelki niso dovolj dobri, poceni in zanimivi za Kitajce, ki pa na primer radi kupujejo nemške stroje. Petina francoskega izvoza na Kitajsko so letala. Drugi najpomembnejši izdelek so alkoholne pijače (vino, konjak), sledijo zdravila in kozmetika. A v prihodnosti naj bi kitajsko gospodarstvo bolj temeljilo na domači potrošnji (plače so vse višje, vse bliže slovenskim) in ne več samo na izvozu. Tu je priložnost za Francijo, ki bi lahko kitajskemu višjemu srednjemu razredu ponudila marsikaj.
