Ne. Takoj po zadnji ligaški tekmi v Berlinu 26. decembra sem odšel iz Nemčije in z družino po celonočni vožnji z avtomobilom prispel v Slovenijo. Manj kot deset ur kasneje sem že bil na reprezentančnih pripravah v Zrečah, zato časa za počitek in regeneracijo ni bilo. Za »nagrado« sem dobil le regeneracijski trening, potem pa sem začel normalno trenirati. Zato sta toliko bolj prišla prav prosta dneva med novoletnimi prazniki, ko sem si napolnil baterije, zato sem se na priprave v Zreče nato vrnil spočit in svež.
Kako ste zadovoljni s prvim delom sezone v Magdeburgu, ki je po dobri polovici lige na sedmem mestu?Imam mešane občutke, čeprav je bila letošnja polsezona boljša od lanske, saj imamo tri točke več. A glede na to, da smo na treh gostovanjih v Kielu, Hannovru in nazadnje v Berlinu od šestih možnih osvojili le točko, čeprav smo na vseh vodili že za pet, šest golov, nisem zadovoljen. Na srečo ni še ničesar izgubljenega in vse je še odprto, saj za vodilnim Rheinom Neckarjem zaostajamo za sedem točk, za mesti, ki peljejo v evropsko ligo prvakov, le štiri. To je že moja peta sezona v Magdeburgu in doslej smo vedno v spomladanskem delu lige igrali precej bolje kot pred novim letom in zbrali tudi precej več točk. Sem optimist in verjamem, da se nam bo po dolgih letih le uspelo uvrstiti v ligo prvakov.
Slovenska reprezentanca še pred nobenim velikim tekmovanjem ni imela toliko težav s poškodbami igralcev. Toda tudi Nemci so jih imeli leta 2016, nato pa na Poljskem vseeno postali evropski prvaki.Ne bi iskal kakšnih vzporednic z Nemčijo. Mi smo reprezentanca Slovenije in se ukvarjamo le s sabo in svojimi težavami. Pri nas je vsak manjkajoči igralec večji udarec kot pri Nemcih, ki imajo precej širšo igralsko bazo. Seveda nam bodo na EP manjkali nekateri igralci, toda zaradi tega ne bomo jokali in stokali. Tisti, ki jih bodo nadomestili, jih bodo morali kakovostno in dostojno zamenjati, kot ekipa pa bomo morali še trdneje stopiti skupaj in morebitno pomanjkanje kakovosti pokriti s kolektivnostjo, še večjo borbenostjo, željo, motivom…
Že sobotna uvodna tekma na EP proti Makedoniji v Zagrebu bo verjetno odločilna v boju za napredovanje v drugi krog tekmovanja.Vsi se dobro zavedamo težavnosti in pomembnosti tekme proti ekipi, ki jo kot selektor vodi Španec Raul Gonzalez, trener aktualnega evropskega prvaka Vardarja. Znan je tudi po tem, da se tako v klubu kot reprezentanci temeljito pripravi na vsakega nasprotnika. Za Makedonce velja, da so zelo nevarni predvsem na začetku tekmovanja, ko so še sveži, kasneje pa padajo. Imajo sedem, osem igralcev, ki nosijo glavnino bremena v igri in nimajo ustreznih zamenjav, saj Makedonija nima tako širokega kadra kot ostale reprezentance. Prav v tem, da bo to zanje prva tekma in bodo sveži, bi utegnila biti največja nevarnost za nas. A tudi mi imamo svoje adute, prepričan pa sem, da smo boljši od njih.
V drugem krogu vas čaka obračun z aktualnim evropskim prvakom Nemčijo, v kateri si služite rokometni kruh in ki je Slovenija na velikem tekmovanju ni še nikoli premagala.Z zmago proti Makedoniji bi nam bilo proti Nemcem laže tudi na psihološkem področju. Za prvi del si želim, da bi v skupini v Zagrebu premagali tako Makedonijo kot Nemčijo in v drugi del v Varaždin prenesli maksimalne štiri točke. Res bi bil že skrajni čas, da premagamo Nemce. A tudi pred lansko tekmo maja v Stožicah v kvalifikacijah za EP 2018 smo na veliko govorili, da je skrajni čas za nemški skalp, nato pa doživeli hladen tuš in izgubili kar s 23:32. Če želimo presenetiti Nemce v Zagrebu, bomo verjetno morali zaigrati nad svojimi zmožnostmi. Bi pa bila zmaga velik in lep pokazatelj, česa smo sposobni na letošnjem EP.
Zagreb je leta 2000 že bil kraj srečnega imena za slovensko reprezentanco, ki je na EP na tekmi za peto mesto premagala gostitelje in se prvič v svoji zgodovini uvrstila na OI.Tega tekmovanja se dobro spominjam, čeprav sem bil star komaj 13 let in pol. Predvsem se spominjam prav tiste tekme za peto mesto v Zagrebu, zmage Slovenije ter velikanskega navdušenja in skoka takratnega kapetana Uroša Šerbca na mizo slovenskih novinarjev na tribuni. To so čudoviti otroški spomini, nekaj lepega pa lahko naredimo in dosežemo v Zagrebu tudi letos. Tudi s pomočjo naših navijačev, ki nas bodo prišli množično spodbujat iz Slovenije. Tisti, ki spremljajo reprezentanco v tujini, so po navadi še nekoliko glasnejši kot doma, saj pridejo zares navijat, ne pa zgolj gledat tekme. Verjamem, da bodo slovenski navijači za vsakega nasprotnika, tako v Zagrebu kot Varaždinu, pripravili pravi pekel na tribunah in v dvorani.
Na lanskem SP v Franciji je Slovenija presenetljivo osvojila bronasto kolajno. Ali se lahko tudi s Hrvaške vrne z evropskim odličjem?Jasno je, da si potihoma vsi želimo zlate kolajne, kajti vsak športnik mora imeti najvišje cilje. Seveda se dobro zavedamo, da bo to zelo težko doseči, a v športu je vse mogoče. To smo dokazali lani v Franciji in zakaj tega ne bi ponovili tudi na Hrvaškem. No, če me že vlečete za jezik, bom odgovoril kratko in jedrnato: moj cilj je polfinale, potem pa je vse odprto in možno.
