Sunny Al Saleh, 31, nastopa predvsem kot didžej in producent, velja pa tudi za enega najboljših ljubljanskih emsijev (spomnimo se njegovega sodelovanja s K'Powom in Muratom), čeprav nikoli ni rapal v slovenščini, ampak v hrvaščini, ki je njegov materni jezik. Rodil se je na Reki; v Slovenijo je prišel v četrti razred na OŠ Prule, kjer se je tudi prvič srečal s hiphopom. »Spoznal sem prijatelje, dobil sem kaseto, odprlo mi je oči, mogoče tudi zato, da sem se vklopil v družbo, a me je pritegnila tudi muzika, predvsem podlage, ki so semplane iz rocka, funka in jazza.«
Hiphop razume kot lepljenko različnih zvrsti in poudarja, da v svojih začetkih hiphop ni bil žanr, kot je danes, marveč zgolj način, na katerega so vrteli rock in disko plošče. Njegov izraz črpa iz korenin hiphopa, je ognjen in svetel, ne naseda trendovskemu trapu, ki ga sicer dojema kot posledico prenasičenosti in kot upor preteklemu moraliziranju. Pri novi izdaji je izhajal iz triphopa devetdesetih, značilnega za britansko založbo Mo' Wax. Opustil je vokal in se osredotočil na ritem. »Začel sem se vrteti v svojih besedah, nisem imel več tiste energije, da bi narodu povedal nekaj, česar še ne ve. V muziki so mi bolj kot osebne zgodbe všeč zvoki in vibracije. Ti gredo v neskončnost, nimajo jezikovnih meja in so bolj vesoljski.«
Zbiratelj in arheolog zvokov
Pri produkciji izhaja iz tehnike kolaža, značilne za hiphop od poznih osemdesetih let oziroma od producenta Marleyja Marla naprej. Ta temelji na iskanju vzorcev (semplov) na vinilnih ploščah, ki lahko trajajo manj kot sekundo, in pretvorbi tako najdenih zvokov v novo glasbeno idejo. Meni, da najboljših zvokov s plošč pravzaprav ni mogoče poustvariti, lahko jih le vzorčimo. Njegovi primarni inštrumenti so tako zvočni posnetki in nosilci zvoka, ne pa klasična glasbila.
Lovec na semple ne išče klasik, temveč neznane ali pozabljene stvari, ni samo zbiratelj, ampak tudi arheolog. Al Saleh se ponaša z zbirko 5000 vinilnih plošč, kjer posebno mesto zavzema jugoslovanski jazz, za katerega trdi, da je danes premalo cenjen. Posebej blizu sta mu Janez Gregorc in Bojan Adamič, za novo skladbo Woof pa je med drugimi vzorčil starosto Zdenko Kovačiček, hrvaško »Janis Joplin v jazzu«. Začel je s petstotimi, ki jih je kupil od žene pokojnega DJ Johnsona, enega prvih promotorjev hiphopa pri nas, in zbirko vestno dopolnjeval. »Vsako nedeljo sem bil ob petih zjutraj na bolšjaku. Če sem didžejal v soboto, sem šel naravnost s partija. Printali smo listke: Odkupujemo plošče. Šli smo skozi vso Šiško, Fužine, hodili smo v kleti, k babicam domov, odkupovali smo vse.«
Potrošni glasbi se izogiba
Zbirko bi želel dopolniti s starimi jazzovskimi ploščami iz Sirije, domovine svojega očeta, a mu je tamkajšnja vojna prekrižala načrte. O politični situaciji v tej državi ne želi govoriti, poziva pa k miru in rad poudari, da ima tam veliko družino in da so nekatere stvari, predvsem osebni stiki med ljudmi, boljše kot pri nas. Želi si, da bi se tudi tam razvila hiphop kultura: »Kul bi bilo, če bi ženske rapale v Siriji. In zdaj, ko je vojna, da bi lahko skozi glasbo vsi izrazili svoje mnenje.«
Zaradi finančnih pritiskov je nekaj časa plul tudi v komercialnih vodah, ki se jih danes izogiba. »Prava muzika je vedno prihajala iz lukenj. Tudi jazz je prišel od tam med filharmonike in postavil novo kvaliteto v glasbi.« Ne preseneča, da je nekoliko razočaran nad klubskim dogajanjem v Ljubljani, organizira dogodke v Rogu. »Izoliram se od potrošništva in vsega, kar je pojedlo muziko. Odrasel sem na Metelkovi, kot mulec sem bil ves čas tam. Rog je zame nova Metelkova, dojemam ga kot skvot. Ostalo je postalo komercialno s kupom pravil, ki jih včasih ni bilo.«
Čeprav je danes tudi oče in poslovnež, je glasba del njegove biti že od rojstva in nekaj, kar želi deliti z drugimi, tudi s svojima otrokoma. Del poslovnih prihodkov redno namenja za razvoj scene in podporo različnim ustvarjalcem, s prijatelji pa je ustanovil tudi šolo za didžeje, ki sledi klasičnim tehnikam vrtenja.
