Projekt Nova pošta letošnjo sezono v Mladinskem gledališču združuje tri režiserje in osem igralcev, vendar njihovo delovanje ni omejeno zgolj na ustvarjanje predstav, temveč odpirajo tudi prostor za dialog in skupno delovanje. Eden od dogodkov v okviru Nove pošte je tudi seminar Vsaka pogodba – nova zgodba, ki so ga prvič organizirali decembra, ta teden pa so ga ponovili in nadaljevali, v upanju, da bi se ga začeli udeleževati tudi tisti, ki jim je prvenstveno namenjen. Študentov in mladih na začetku umetniške kariere tokrat sicer ni bilo, so se pa v debati odprle številne pobude za nadaljnje delovanje in povezovanje, za katero pa je seveda na začetku pomembno predvsem razumevanje obstoječega položaja.
Misliti kot kolektiv
Kot je uvodoma povedal igralec in član kolektiva Primož Bezjak, tudi bolj izkušeni umetniki in kulturniki še danes pogosto delajo napake, ki jih morda ne bi, če bi jim kdo že na začetku povedal, na kaj morajo biti pozorni. Ko namreč samozaposleni podpisujemo pogodbe, tega ne počnemo samo v lastnem imenu, temveč tudi v imenu celega ceha. To pomeni, da ko podpišeš slabo pogodbo oziroma pogodbo za slabo plačilo, s tem nisi naredil škode le sebi, temveč še vsem drugim kolegom in kolegicam.
Člani kolektiva so za začetek seminarja predstavili izsledke svojih raziskav, v katerih so ugotavljali »stanje na terenu«, od plačnih razredov v javnih zavodih do razdeljevanja sredstev za samozaposlene v kulturi. Poleg prekarnih oblik dela namreč tudi na področju rednih zaposlitev prihaja do novih oblik, kot so na primer zaposlitve za polovični ali celo tretjinski delovni čas. Temu manjše je seveda tudi plačilo, a pogosto s tem pride tudi prepoved sprejemanja drugih projektov.
Podplačevanje sebe in svojih prijateljev
Težave samozaposlenih so morda v več pogledih skupne prekarcem z drugih področij. Zaradi nizkih honorarjev prihaja do hiperprodukcije, opravljanja nalog z več različnih področij, s tem pa tudi do podplačevanja, tako samih sebe kot svojih prijateljev, ki še pristanejo na nizka plačila. V primeru, da v nekem letu vendarle zaslužijo več, pa je tu še cenzus ministrstva, zaradi katerega ob prekoračitvi umetniki izgubijo pravico do plačanih prispevkov.
O stanju na področju kulture in umetnosti priča tudi statistika, saj več kot polovica samozaposlenih živi pod pragom revščine, kar pomeni, da ne zaslužijo niti 10.000 evrov bruto na leto, je opozorila Jadranka Plut iz združenja Asociacija in dodala, da hkrati ne smemo pristajati na umeten razdor med javnim sektorjem in samozaposlenimi, ki ga pomaga soustvarjati tudi kulturno ministrstvo. »Gre za občutljiv ekosistem, če se poruši en del, porušiš vse drugo.«
»Težava je ideološka«
Kot je opozoril režiser Jure Novak, je težava predvsem ideološka. Vse prisotne je označil za uslužbence ministrstva za kulturo, ki pa se obnašajo, kot da delujejo na prostem trgu. Spremeniti je treba miselnost in se samoorganizirati, morda tako kot v Nemčiji, kjer so se umetniki povezali v mrežo, ki deluje kot sindikat, pa je izpostavila dramaturginja Urška Brodar. Kdor koli podpiše pogodbo za manjše plačilo, kot je dogovorjeno znotraj ceha, preprosto ne more biti v tej mreži.
Rezultati so v nekaj letih vidni, saj se honorarji v povprečju zvišujejo, smotrno pa bi bilo razmišljati tudi o drugih oblikah povezovanja in političnega delovanja. Prav temu bo še naprej namenjeno druženje in združevanje v Novi pošti.
