Drama To, kar manjka, ki jo je Tomislav Zajec napisal leta 2014, je tako kot več drugih njegovih del prejela prvo nagrado na natečaju za novo dramsko besedilo, ki ga razpisuje hrvaško ministrstvo za kulturo. Gre za kakovostnega avtorja, ki se je preizkusil tudi v prozi in poeziji, hkrati pa »predava« dramsko pisanje na zagrebški Akademiji dramske umetnosti in raznih delavnicah. No, vsa njegova dramska besedila zadnjih desetih let, od Dorothy Gale do dram Rešeni, Psa bi bilo treba peljati na sprehod in zgoraj omenjene, so si kljub nagradam med seboj podobna. Vztrajanje pri avtorskem rokopisu je sicer hvalevredno, toda altmanovsko-carverjevska poetika intrigantnih prepletov »navadnih« človeških tragedij z nekaj liki, ki se težko prepoznajo tako med seboj kot v ogledalu, vseeno postaja vse manj očarljiva.
To, kar manjka je na trenutke duhovito, obrtno natančno zgrajeno besedilo, ki pa je hkrati tudi polno občih mest, ki vsakdanjim tragedijam dodajo pridih banalnega. Še posebno takrat, ko te splošnosti poskušajo biti tudi lirične. Zapuščeni otroci, ki odraščajo v zlomljene odrasle, najstniška travma raziskovanja lastne homoseksualnosti, utrujeni zakoni, ki razpadajo zaradi laži ali dolgčasa – vse to je pri Zajcu zgolj snov za dramaturški kalejdoskop. V tem smislu je naslov drame napačen, saj ji ne manjka čisto nič: napisana je ravno tako, kot je za nagrado treba.
S takšno predlogo se lahko spopade le nekdo, ki noče (in mu ni treba) biti njen sluga. Selma Spahić, ki jo slovensko občinstvo pozna predvsem po postavitvi drame Liliom Ferenca Molnárja, se je doslej že spopadla s precej težavnejšimi zalogaji, kot so bili na primer Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova, poezija Wisławe Szymborska ali Šolski zvezek Agote Kristof. Prav zato je bilo izvirno besedilo (avtor je pri predstavi sodeloval kot dramaturg) na nekaterih delih tudi močno spremenjeno, toda s pomočjo režije je postalo dogajanje tudi bolj jasno, zgoščeno in premišljeno. Čeprav predstava še vedno trpi zaradi občasnih zamujenih priložnosti, obenem presega omejitve predloge in navdušuje predvsem z vzdušjem in slogom. Od metafore vzpona na Everest kot praznosti vsakega uspeha, a tudi neuspeha, pa do podrobnosti, kot so madeži krvi na dlaneh vseh protagonistov, ki označujejo preplet njihovih krivd in usod, postaja uprizoritev tega besedila hkrati njegov zagovor in negacija. To, kar manjka bi bila prav lahko tudi koreodrama.
Med izkušenimi člani ansambla ZKM skorajda ni nihanj, teh takšen tip predstave niti ne omogoča, saj se vsaka individualizacija izničuje s kratkostjo prizorov v nepretrganem fabulativnem vrtiljaku. Vseeno pa poleg Katarine Bistrović Darvaš, Doris Šarić Kukuljica, Zorana Čubrila, Frana Maškovića in Dore Polić Vitez posebno pozornost priteguje mlajši del zasedbe, med njimi Adrian Pezdirc in Milica Manojlović ter gost Goran Guksić. S pomočjo gledališko uveljavljenih skladateljev Alena in Nenada Sinkauza ter stalne scenografske sodelavke Mirne Ler in koreografke Blaženke Kovač Carić je Selma Spahić za ZKM pripravila majhno predstavo, ki pa je bistveno večja, gledališko bolj dodelana in prepričljivejša od mnogih del na velikem odru. In to ne le v tej hiši.
