Sredi lanskega decembra je svet obšla vest, da je francoska vlada rokopis markiza de SadaSto dvajset dni Sodome razglasila za nacionalni zaklad, da bi na ta način preprečila njegovo prodajo na dražbi v Parizu. Skupaj z de Sadovim rokopisom so oblasti umaknile iz prodaje tudi rokopis Manifesta nadrealizma Andréja Bretona – oba rokopisa sta bila uvrščena na veliko dražbo zgodovinskih dokumentov, ki so bili v lasti francoske investicijske družbe Aristophil. To družbo so pred dvema letoma zaprli (pod obtožbo, da je delovala po Ponzijevi piramidni shemi), njeni vlagatelji pa so bili prikrajšani za milijardo dolarjev.
Na dražbi avkcijske hiše Aguttes bi bil rokopis Manifesta nadrealizma ocenjen na štiri milijone evrov, zvitek pergamenta, na katerega je de Sade napisal Sto dvajset dni Sodome, ko je bil zaprt v Bastilji, pa celo na šest milijonov evrov. Za prav toliko ga je leta 2014 kupil ustanovitelj družbe Aristophil Gérard Lheritier, ki je prepričan, da bi njegova vrednost na dražbi dosegla 17 milijonov evrov.
Literatura »iz pekla«
A kaj je to proti temu, da je ta pergament zdaj postal nacionalni zaklad! In kot nacionalni zaklad bo verjetno shranjen v Bibliothèque nationale (Nacionalni knjižnici), kjer je nekoč morda že bil. In sicer v posebnem oddelku, imenovanem L'enfer (Pekel), a ne zato, ker je bil v kletnih prostorih, marveč zato, ker so tam hranili prepovedano literaturo, še zlasti libertinsko iz 18. stoletja. A če v »Peklu« ni bilo Sto dvajset dni Sodome ali Šole libertinstva, kot se glasi polni naslov besedila, pa so bila tam druga de Sadova dela.
Pojem libertinstvo je najprej oziroma v 17. stoletju označeval verske sekte, ki so izražale določen skepticizem do krščanskih dogem in cerkvenih predpisov. Sektam so potem sledili učeni libertinci, ki so poskušali definirati laično moralo in so svobodno misel vse bolj povezovali z epikurejstvom. Šele v 18. stoletju je pojem pridobil erotični pomen oziroma pomen »svobodnih« erotičnih praks, ki so jih v literaturi povezovali z ostro kritiko religije, zlasti krščanske. Te veje razsvetljenske literature se je prijel vzdevek »filozofski roman« ‒ eden najbolj priljubljenih je bil Zofka filozofka, kjer je prizorišče abbéjevega religioznokritičnega govora budoar, točneje, postelja, ki si jo deli z madame C. Toda ta Zofka filozofka je še prav nedolžna v primerjavi z de Sadovo Filozofijo v budoarju, kaj šele s Sodomo ali Šolo libertinstva, kjer vojvoda de Blangis takole nagovori ujetnice, ki so namenjene užitkom štirih libertincev: »In kakšni so ljudje, ki ste jim tukaj in zdaj podjarmljene? Popolni in priznani zlikovci, ki za boga priznavajo zgolj poltenost, za zakone le lastno sprijenost, za omejitve samo lastni razvrat.«
Markiza de Sada, pisatelja in pravnuka prav tiste Laure, ki je navdihnila Petrarcove sonete, je zapirala tako kraljeva kot republikanska oblast, tako da je več kot 30 let preživel v zaporih, kjer je napisal večino svojih del in tudi umrl. Če pa jih je lahko pisal v zaporih, potem v njih pač ni preživel skoraj polovice svojega življenja zaradi pisanja, marveč zaradi svojih dejanj. Toda ta so bila v primeri z grozljivostmi, ki si jih je izmišljeval in popisoval, prav »nedolžna«: prebičal je mlado beračico in se nad njo spolno izživljal; v Marseillu je imel orgijo s skupino prostitutk, ki jih je spet bičal in jim dal uživati afrodiziake (ena se je zastrupila), de Sada pa so v odsotnosti obsodili na smrt. De Sadova žena se je včasih udeležila kakšne njegove orgije, toda njegova tašča se je zarotila proti njemu in kot aristokratinja pri francoskem kralju Ludviku XVI. dosegla, da je izdal eno svojih lettres de cachet, torej poseben tajni ukaz, s katerim je lahko dal zapreti kogar koli brez sodnega procesa. De Sada so leta 1776 aretirali in zaprli v Bastiljo, od koder so ga premestili v drug zapor malo pred tem, ko je Bastiljo zavzela francoska revolucija. Ta je de Sada leta 1794 najprej osvobodila, leta 1801 pa ga je sama zaprla, vendar zaradi njegove literature.
Od prepovedi do občudovanja
V Bastilji je de Sade napisal tudi svoje najbolj zloglasno delo Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva (v slovenskem prevodu je izšlo leta 2012), in sicer z drobno pisavo na 12 centimetrov široke lističe, zlepljene v trak, dolg 12 metrov. Sodoma je v knjižni obliki prvič izšla leta 1904 v Berlinu, v natančnejšem prepisu Mauricea Heineja pa šele leta 1929.
De Sadova dela so bila dolgo časa prepovedana, prvi pomembnejši poskus prevrednotenja njegovega mesta v literarni in kulturni zgodovini pa je bil izbor, ki ga je pod naslovom Delo markiza de Sada leta 1909 izdal Guillaume Apollinaire. V času med obema vojnama so počasi začele izhajati strokovno pripravljene izdaje de Sadovih del, sledile so literarnozgodovinske obdelave, s študijo Pierra Klossowskega Sade, moj bližnjik (1947) pa je bil de Sade naposled in dokončno postavljen v filozofsko razsežnost. Poslej je čez de Sadov prag paradirala vrsta najpomembnejših imen francoske misli: Georges Bataille, Roland Barthes, Jacques Lacan, Michel Foucault, Gilles Deleuze in drugi.
Edino filozof Michel Onfray se je pridružil stališču Hanne Arendt ter Horkheimerja in Adorna v Dialektiki razsvetljenstva, da je Sto dvajset dni Sodome duhovni predhodnik totalitarizma in fašizma. V Pasolinijevi adaptaciji tega dela, Salo ali 120 dni Sodome, je njegova »fašistoidnost« postala eksplicitna, saj v vlogi »rase gospodarjev« nastopajo fašisti republike Salo. Toda Pasolini je poskušal najti tudi točke upora in branike pred strategijo gospodarjev ter se raje odrekel celotnemu seznamu njihovih najhujših grozodejstev. Roland Barthes mu je dal prav: »De Sadova Sodoma je nepredstavljiva.« S tem, da je postala francoski nacionalni zaklad, pa tudi neprecenljiva. Ali točneje, neprecenljiv je samo rokopis Sto dvajset dni Sodome, ki mora biti težko berljiv. V knjižni obliki pa dobite de Sada za drobiž.
