Dolgo časa jih ni bilo. Potem pa je izšel prevod knjige, po sedmih v hrvaščino in štirih v makedonščino prvi v srbščino, in prišlo povabilo. In sem šel in srečal nekaj ljudi, ki jih 30 let nisem, in je bilo lepo.
Kaj sem videl? Police s knjigami v številnih lokalih, tudi takih s hitro hrano. Deset novinarjev, ki so pred intervjuji knjigo vsi prebrali. Zveni samoumevno, pa ni, bolj zahodno so v navadi bližnjice, morda je dela več. Povprečni standard je res nižji, vendar so skoraj vsi, ki so prišli na moj literarni večer, knjigo tudi kupili. Res je stala kot porcija čevapčičev, slovenske pa imajo ceno večerje za dva, a vseeno: ste vedeli, da se v Sloveniji na literarnih večerih, pa tudi sicer, kupi zelo malo knjig?
Morda tudi to kaže, da vera v pomembnost besed v Beogradu še ni pošla. Res, veliko smo se pogovarjali. A najbolj mi je dalo misliti vprašanje po nekaj kozarcih: »Zakaj, misliš, je zares razpadla Jugoslavija?« Poznamo veliko odgovorov in skoraj vsi so prepričljivi: od ekonomske neenakosti prek različnih ver, jezikov in nacionalnosti do vzpenjanja totalitarizma, če omenimo le najpogostejše. A takrat sem se spomnil nečesa, kar je v hudi borbi med tistimi, ki si želijo biti zaslužni za samostojno Slovenijo, praviloma pozabljeno: skupnih jeder.
Morda ne veste: gre za poskus uveljavljanja enotnih učnih programov za celo Jugoslavijo iz leta 1983. Nekaj citatov iz gradiva, ki brez zadržkov razlagajo, kaj je namen: »vzgoja učencev v duhu bratstva, edinstva, sožitja (zajedništva), enakopravnosti in svobodoljubnih tradicij, skovanih v narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji narodov in narodnosti SFRJ; razvijanje marksističnega pogleda na svet; formiranje vsestransko razvite, ustvarjalne in samoupravno socialistično opredeljene osebnosti«.
Za čas značilna retorika, a vsebina je požela veliko ugovorov, zlasti v Sloveniji. Posebej odločno sta se odzvala Janez Menart in Ciril Zlobec, ideja o federaciji pa je dokončno izgubila podlago. Evropa se je že kazala kot luč na koncu predora.
Že tedaj se je v glavnem bralo književnost v angleščini, do katere pa je bilo zaradi omejitev pri uvozu in prehajanju mej (še pomnite depozite, starejši tovariši?) težko priti. Istega leta 1983 sem nekaj na potovanju nakupljenih angleških knjig posodil fakultetni knjižnici, da so jih fotokopirali. Književnost neuvrščenih v odlični zbirki Mostovi se je prek akviziterjev kupovala, brala pa ne, in desetletja pozneje nas preseneča, kako veliko svetovnega literarnega kanona je bilo prevedenega, ne da bi zares opazili.
(Ops, potegnimo zavoro! Svetovni literarni kanon? Ne ravno strokoven izraz. Govorimo o nacionalnih, Harold Bloom tudi o zahodnem, svetovni pa… Saj ne prevajamo jugovzhodnoazijske književnosti, tudi malteške skorajda ne… Kako bi ga prepoznali, tudi če bi obstajal?)
Nazaj k skupnim jedrom. Očitno smo Slovenci takrat še zaupali tezam Benedicta Andersona iz legendarne knjige Zamišljene skupnosti, ki prikazuje, kako nacionalne skupnosti konstituira skupno branje, in nas je vznemirilo, da bi bilo našega Prešerna v učnih programih manj. Ko je iz pisanja v nemščini prešel v slovenščino, je dokazal, da je žlahten jezik, zdaj nam bi pa to jemali? Danes je stanje drugačno, o vrednosti vsega naj bi odločal trg in književnost naj se na to kar navadi, velikokrat slišimo.
Jugoslavije ni več. Zdaj smo v Evropski uniji, in čeprav naj bi ta prepuščala kulturne politike svojim sestavnim delom, nanje vseeno precej vpliva. Zlasti prek najmočnejšega vpliva današnjega časa, financiranja. In (morda nezavedno) s kulturnimi podporami skuša ustvarjati nekakšna skupna jedra za politično konstelacijo. Filmarji že negodujejo nad tako imenovanim evropudingom, torej potrebo za koprodukcijami, ki narekujejo filmsko zgodbo včasih v nasprotju s kreativnimi interesi.
Na področju knjige pa je zlasti zanimiva nagrada EU za književnost, ki se jo po sistemu ekvidistance (vsaka država v EU pride na vrsto vsaka tri leta) podeljuje od leta 2009. Vpliv nagrade se povečuje tako, da prinaša odločilne točke založbam, ki se prijavljajo za evropsko podporo pri prevodnih projektih. Ko jo je dobil Jasmin B. Frelih za roman Na/Pol, so v istem tednu na založbo prišle ponudbe za prevod iz osmih držav. Iz ene je ponudbo poslalo skoraj deset založnikov. Frelihovega romana tedaj najbrž nihče od zainteresiranih ni prebral, saj je bil na voljo samo v slovenščini.
Tudi sicer je z nagrado nekaj težav. Nagrajenca izbira med tri in pet predstavnikov pisateljev, založnikov in knjigotržcev, kar naj bi nekako odražalo demokracijo v komunikacijskem krogu knjige. Pravila, kdo je lahko nagrajen, se spreminjajo, včasih celo med izbiranjem. Sprva se je zdelo, da je nagrada namenjena mlajšim avtorjem, vendar je bilo že prvo leto med najstarejšo in najmlajšo dobitnico skoraj 50 let razlike, zelo različni pa so tudi žanri in kvaliteta nagrajencev. (Morda so preprosto nacionalni kanoni različni. Morda pa je izbiranje zastavljeno preozko.)
Zdaj so bili vsi dobitniki te nagrade naprošeni za zgodbo z evropsko komponento. Ideja evropske kulture išče nove oprimke. Nekaj jih ima. Kandidati za EU kulturno prestolnico iz Velike Britanije se pritožujejo, da jih brexit ne bi smel izločiti, nekaj so že investirali. Morda prav zdaj po Evropi Laibach pojejo nekdaj Kosovelov verz o razpadanju Evrope. Ko je razpadala Jugoslavija, zamišljena skupna jedra niso pomagala. Nasprotno.
