Ne morejo se sprijazniti s tem, da je zgodovina že postavila stvari na svoje mesto. Kolaboracija pod vodstvom RKC je bila največja tragedija v zgodovini Slovencev, ker bi skoraj imela za posledico izginotje naroda. Preštela je žrtve na obeh straneh in jih večino dostojno pokopala. Potrdila je, da so tudi posamezniki v partizanskih vrstah izvršili zločinska dejanja. Kaj še hočemo? Vodstvu Cerkve in zagovornikom kolaboracije to ni dovolj, ker to ne ekskulpira grehov RKC med vojno. Da bi prikrili svoje grehe, s svojimi ravnanji in javnim nastopanjem vedno znova odpirajo rane nestrpnosti in sovraštva ter ne dovolijo, da bi se kdaj zacelile.

Kje v civilizirani Evropi se še kaj takega dogaja? Tem ljudem ni mar za Slovenijo in Slovence ter njihove bodoče odnose, ki so temelj napredka, ampak jim gre izključno za kopičenje političnega kapitala, s katerim bi si kupili položaj, ki so ga te strukture imele še v času Kraljevine Jugoslavije, in zakrili svoja zločinska dejanja. Ni jim mar, da za svoje cilje žrtvujejo prave vernike in jim nalagajo breme krivde za grehe, ki jih niso zagrešili.

Stalnica nastopanja nadškofa in drugih cerkvenih mož je izkrivljanje resnice, blatenje vloge OF in njenih simpatizerjev ter poniževanje in sramotenje partizanskega boja. Nenehno prikazovanje Hude Jame, mater vseh jam in brezen na Slovenskem, kot dokaz, kako so slovenski partizani (beri komunisti) vsevprek pobijali svoje rojake, je laž brez primere. V silnem sovraštvu do komunistov so pripravljeni zanikati vrednote in pomen NOB. Manipulacija z žrtvami Hude Jame za politično obračunavanje z nasprotniki je perverzna in obsojanja vredna, posebno ker v tem primeru praviloma ne gre za slovenske žrtve in niso predložili dokazov, da so te poboje izvršili Slovenci.

Nadškof, da bi dokazal zločinskost partizanskega boja in komunistov v partizanih, predstavi poboje na Notranjskem. Te so po njegovem storili komunisti, preden so bile ustanovljene vaške straže, kot da je ustanovitev vaških straž neka prelomnica v delovanju klerofašistov v borbi proti NOB. Formalna ustanovitev vaških straž je povsem organizacijsko vprašanje. Domači izdajalci so bili na delu od začetka okupacije in so bili odgovorni za številne uboje ilegalcev OF in pošiljanja v taborišča. Kot sem v enem svojih prispevkov že omenil, je RKC na Slovenskem poslala na teren v borbo proti liberalnim idejam in komunistom svoje vojščake po prisegi na 2. evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935. To je spočetje kolaboracije na Slovenskem, od katere niso odstopili tudi po tem, ko jih je partizansko vodstvo pozvalo, naj prenehajo, in jim ponudilo amnestijo.

Stanislav Zore črpa vire o dogodkih na Notranjskem, kot je dejal, iz razgovora z domačini. Gotovo gre za tragične usode ljudi, pa tudi za njihove. Življenje so izgubili tudi ljudje, katerih krivda po sodobnih merilih prava ni bila tolikšna, da bi zaslužili smrt. Prav pa bi bilo, da enkrat pove celotno zgodbo o teh dogodkih. Razen dejanj posameznikov ne poznamo primerov, ko bi partizanske enote vdrle v vasi in brez razloga pobijale domačine. Praviloma je šlo za aktivnosti posameznikov ali skupin, ki so sistematično izdajale partizane in njihove simpatizerje ter s tem ogrožale obstoj uporniškega gibanja. Nadškof pa te poboje naprti komunistom. Ali morda ve, koliko je med temi partizani, ki so po njegovem pobijali, bilo komunistov? Ali ni bila nemara večina njih kristjanov, ki so spregledali licemerstvo predstavnikov cerkve?

Prizadetost nadškofa bi cenil, če bi se pogovarjal tudi z drugimi skupinami ljudi ali posamezniki, ki so pretrpeli grozote domobranskega početja, na primer z žrtvami in njihovimi svojci z Urha ali pričevalci pokolov, ki so jih na poti proti Gorjancem in na Gorjancih zagrešili klavci zloglasnega lažnega Štajerskega bataljona. Ali tudi te žrtve ne bi zaslužile spoštljivega odnosa cerkvenih »dostojanstvenikov«? Očitno ne.

Tudi pisci pred mano ugotavljajo, da obnašanje nadškofa ni v skladu z oznanjanjem krščanskega nauka in je slab zgled vernikom. Cerkveni možje se že dolgo za vero (beri privilegije in bogastvo) ne borijo z ognjem in mečem. To so moderni vojščaki v dragih pozlačenih oblačilih, ki zlorabljajo vernike za dosego svojih ciljev s prijazno, pa nič kaj »božjo« besedo, s tem da celo ne spoštujejo svojega vrhovnega poglavarja, papeža.

Jožef Martini, Ljubljana