V navadi je, da zaslužne vojake in tudi velike državnike pokopavamo z najvišjimi vojaškimi častmi, saj so navadno tudi vrhovni poveljniki vojske. Vsak padli vojak si nedvomno zasluži, da ga pokopljejo z vojaškimi častmi, od najzaslužnejših pa se poslovimo z najvišjimi vojaškimi častmi.

Kolikor vem, se ni še nikoli niti pomotoma zgodilo obrnjeno, da bi zaslužnega vojaka pokopali z najvišjimi kulturniškimi častmi ali manj zaslužne vojake z navadnimi kulturniškimi častmi, če se sploh ve, kakšna je razlika, kar je pri vojaških časteh seveda natanko določeno. Pa saj ne gre za to. Nekako ne najdem razumnega pojasnila, zakaj se nam samo vojaške časti – celo na pokopališčih, kjer vsaj praviloma ni posebnega vojskovanja oziroma se tam sleherno vojskovanje nepreklicno konča – celo ob pokopu najpomembnejših civilistov zdijo edine dovolj spoštljive, dovolj ugledne, dovolj resne, dovolj hvaležne, torej dovolj primerne za slovo od najzaslužnejših mrtvih vseh stanov. Ali ni to svojevrsten anahronizem?

Brez zlih namenov se navaden državljan, ki skuša razumeti čim več dogajanja okrog sebe, sprašuje: je kultura v urejeni in humani državi res tako malo vredna, da bi pokojnim civilistom na zadnji poti delala sramoto?

Milan Maver, Ljubljana