Po besedah zgodovinarja in avtorja muzejske zbirke rudnika rjavega premoga Kanižarica Janeza Weissa je premogovnik močno povezan z začetki industrializacije v Beli krajini. Da se na območju Kanižarice nahajajo velike količine premoga, so odkrili že v prvi polovici 19. stoletja. Z izkopavanjem pa je leta 1857 začel Franz vitez von Fridau, ki je potreboval premog za delovanje svoje železarne v Gradcu. To sta bila najzgodnejša industrijska kompleksa v Beli krajini.
Razvoj in modernizacija rudnika
A že v 70. letih 19. stoletja je gospodarska kriza terjala svoj davek, Fridau in njegova železarna sta propadla. Celotno premoženje je odkupilo neko avstrijsko podjetje, ki je prenehalo izkopavati premog za kar 40 let, vse do leta 1922, ko je premogovnik kupila Rudarska družba Belokrajina. Z 90 ton letno so izkop v treh letih povečali na 4270 ton.
Leta 1930 ga je prevzela družba Andrije Jakila. Sledilo je desetletje naglega razvoja in modernizacije, leta 1941 pa je rudnik, tako kot preostalo Belo krajino, okupirala italijanska vojska. Eno zgodnejših akcij so partizani izvedli avgusta 1941, ko so vlomili v skladišča in si prilastili večjo količino razstreliva. Druga večja akcija je bila 21. septembra 1942, ko je večji oddelek partizanov napadel rudnik, pregnal italijansko posadko in povsem požgal njegove kapacitete. Do leta 1944 so rudnik obnovili in ponovno vzpostavili izkopavanje. Rudnik je skrbel predvsem za ogrevanje Črnomlja, tedanjega središča osvobojenega ozemlja, pripoveduje Weiss.
Rekordnih 143.000 ton premoga
Nove geološke raziskave po vojni so pokazale, da je pod zemljo še bistveno več premoga, kot so domnevali do tedaj. V letih 1958 do 1963 je tako sledila temeljita obnova in modernizacija rudnika. Leta 1967 so količine izkopanega premoga prvič presegle 100.000 ton letno, dve leti kasneje, ko je v rudniku delalo že 400 ljudi, so izkopali rekordnih 143.000 ton. Te količine premogovnik nikoli več ni presegel. Ključni odjemalci premoga iz Kanižarice so bili vojaški objekti v Beli krajini in na Hrvaškem, jugoslovanska železnica, Karlovačka pivovara, Merkur Kranj, Kurivo Ljubljana, pa tudi mnoge bolnišnice in šole po nekdanji Jugoslaviji.
Vse do leta 1990 je bil premogovnik eden najpomembnejših gospodarskih subjektov v Beli krajini, nato pa je z razpadom Jugoslavije izgubil ključne odjemalce in kmalu je postalo jasno, da v razmerah tržnega gospodarstva ne bo konkurenčen. Na podlagi odloka o zapiranju manjših rudnikov se je izkop premoga v Kanižarici načrtno zmanjševal. Leta 1995 je bilo ustanovljeno podjetje Rudnik Kanižarica v zapiranju, leto kasneje je na površje prišel še zadnji premog, leta 1997 pa je premogovnik dokončno prenehal delovati.
Niti ene žrtve ali hujše nesreče
V vseh 140 letih delovanja v premogovniku ni bilo niti ene smrtne žrtve, dodaja Weiss. »Nesreč je bilo malo, imel je le eno večje zaprtje v letih 1976 in 1977, ko je voda popolnoma zalila rudnik, tako da je bilo izkopavanje za eno leto ustavljeno. Je pa rudnik povzročil veliko spremembo etnične podobe prebivalstva, saj se je v Belo krajino iz nekdanjih jugoslovanskih republik priselilo veliko ljudi.«
Kot pravi Weiss, premoga v Kanižarici najbrž ne bomo več izkopavali, čeprav ga je pod zemljo še ogromno. Verjame pa, da ima nekdanje območje rudnika, kjer je zdaj poslovna cona s 40 podjetji in 600 zaposlenimi, velik potencial, tudi zaradi strateške pozicije in bližine Ljubljane, Zagreba, Reke.
Po besedah direktorja Rudnika Kanižarica v zapiranju Silva Grdešiča se cona nenehno razvija, širi. »Naše zapiranje je bilo dejansko odpiranje, saj smo ves čas gradili infrastrukturo, pripravljali teren za razvoj in menim, da smo pri tem uspeli.« Njihov prvi cilj je bil v coni doseči 400 zaposlitev, kolikor jih je bilo v najboljših časih zaposlenih tudi v rudniku. »Ta cilj smo presegli, zdaj lovimo drugega. Prepričani smo namreč, da ima cona potencial za zaposlitev tudi do 1000 ljudi.«
