Mnogi begunci in begunke v azilnem domu čakajo več mesecev, velikokrat se čakanje raztegne na leto ali dve, preden izvejo, ali jim bo slovenska država dodelila mednarodno zaščito. V tem času se na različne načine skušajo vključiti v družbo, eni bolj, drugi manj uspešno. Kot nam je povedalo več beguncev, hočejo predvsem postati samostojni. Želijo ustvarjati in tako začeti graditi novo življenje.
Eden od samoniklih projektov so rokodelske delavnice, na katerih ženske si iz različnih držav skupaj z Ljubljančankami izmenjujejo znanje, sadovi sodelovanja in tkanja prijateljskih vezi pa so izdelki, kakršne so pred novim letom postavile na ogled na festivalu Artish. Precej migrantk se ukvarja z rokodelstvom, kvačkajo, šivajo, izdelujejo zapestnice, torbice, lutke in podobno, zato so se delavnic razveselile.
Delavnice in otroški kotiček
Njihova srečanja nekajkrat na mesec potekajo v okviru skupine za vključevanje migrantk v Socialnem centru Rog, ki deluje dve leti. »Družimo se, pogovarjamo o azilnih postopkih, pravni pomoči, iščemo stanovanja…« je dejala ena od članic skupine Tanja Završki. Na teh srečanjih so se spoznale s skupino Kva kvačkaš, s katero so skupaj organizirale delavnico kvačkanja. V okviru delavnic imajo tudi otroški kotiček, kjer se otroci igrajo, medtem ko njihove mame ustvarjajo. »Vse smo bile tako navdušene, da smo se odločile delavnice ponavljati. Pred božičem smo organizirale zelo uspešen bazar, potem nam je Artish ponudil možnost, da smo lahko brezplačno postavile stojnico, ki smo jo poimenovale No-border craft (obrt brez meja, op. p.),« je dodala Tanja Završki. V prihodnje bodo prisostvovale na drugih dogodkih, mogoče pa jih je najti tudi na facebooku, na strani No-border craft.
Na festivalu Artish je za stojnico s sinčkom v naročju sedela tudi Sumaje iz Irana. Pokazala je na Božička, ki ga je sešila. »Tega sem se naučila v Sloveniji s pomočjo youtuba in naše skupine. Prej se nisem ukvarjala s tem, zdaj pa pri delu zelo uživam,« je dejala Sumaje in dodala, da je izdelala tudi zapestnice iz tkanine ter nakit. Na tak način vsaj za kratek čas prežene iz misli negotovost, kajti v Sloveniji je že dve leti, pa še vedno ne ve, ali bo lahko ostala tu. Podobno zgodbo ima njena kolegica Atefeh, ki pravi, da je še posebno težko, če si tako dolgo praktično brez prihodov in brez dela. Zato ji veliko pomeni, da je vključena v skupino, pa še ljudje, ki so se pogosto ustavljali ob stojnici, s prostovoljnimi prispevki pokažejo, da cenijo njene izdelke in izdelke njenih kolegic.
Izkušena mojstrica Fatima
Bolj ob strani se je držala Fatima iz Sirije. Druge članice rokodelske skupine so jo opisale kot izkušeno mojstrico. Že v Siriji je izdelovala torbe, nogavice, šale, kape, zapestnice… Nekaj njenih mojstrovin so si obiskovalci Artisha z zanimanjem ogledovali in jih tudi kupili. »Delam po tradicionalni metodi. In v delu uživam,« je njene besede iz kurdskega jezika prevedla hčerka Sara, ki se tudi udeležuje rokodelskih delavnic, a ima sama drugačne načrte. »Želim postati pravnica, ker hočem pomagati ljudem,« je dejala, potem pa povedala še, da se mama v Sloveniji dobro počuti, prav tako tudi ona sama. Dobili sta namreč mednarodno zaščito, a sta že spoznali, da je vključevanje na trg dela težavno.
Poleg izdelkov begunk so obiskovalci osme izvedbe Artisha na drugih stojnicah videli še mnogo zanimivih stvari. Tako je Iztok Štukelj iz Tricikla na ogled postavil torbe iz odpadnih oglasnih panojev, nekaj metrov stran je slikarka Anamari Hrup predstavila svoje risbe, ki jih je povezala z ročno izdelanim nakitom, Manja Kos Lesar je z blagovno znamko Pararok pokazala, da je mogoče nakit narediti tudi iz ribniške suhe robe, obiskovalci pa so na drugih stojnicah lahko videli še marsikaj uporabnega.
