Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v nekdanjih »diktaturah« na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč vplivnejši kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. To kaže tudi naslednji primer. Župan glavnega mesta Zoran Janković je lani podelil naziv častni občan Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države Milan Kučan je v televizijskem pogovoru 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« sodne oblasti, politike in civilne družbe. Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.
Direktorica SDK Romana Logar je o tem tedaj zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Nekdanji rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Ali neetično ravnanje res lahko postane častno dejanje? Družba BTC je mnenja: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko menedžerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja.«
»Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko-menedžerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, itd. Mar to ni etično? Ocenjujemo, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika.«
Družba BTC mi torej pripisuje slabe namene, a citiram le nekdanjega predsednika države, nekdanjo direktorico SDK in nekdanjega rektorja. Venomer pa se čudim, kako je vodstvo lahko izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Ko je lani župan Janković podelil menedžerju in solastniku BTC naziv častni občan, pa se sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje?
Očitno je mogoče, če temu pritrdi vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, čemur nisem nikjer oporekal. Ne morem le razumeti, da je lahko sodišče izreklo oprostilno sodbo, ko direktorica SDK izjavi: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so bili izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oziroma iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja. Zato mnoga niso preživela.
V EU je takšno ravnanje prepovedano. Podjetje ni namenjeno temu, da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali menedžerji, šele ko »postanejo« lastniki, pričnejo skrbeti za razvoj podjetja? Kot bi trenerji v nogometnih klubih najprej zahtevali lastništvo kluba in šele potem zares trenirali moštvo. Mar je to pošteno, družbeno odgovorno? Sodišče tedaj ni pritrdilo oceni predsednika države ne oceni direktorice SDK. S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično, zakonito in častno. Ali je to res etično in pravično?
Franc Mihič, Ribnica