Prispevek je danes aktualen še bolj kot takrat, ko je bil objavljen, saj sosedje v novih pogojih uveljavljajo staro prakso kršitev. No, namesto da se brez upanja na uspeh in v prazno sestajamo s hrvaškim premierjem Plenkovićem, bi veljalo močno pritisniti na sodišče s pripombo v obliki pritožbe, ki bi sodišču nalagala dopolnilo sklepa o tem, kako bodo določila arbitraže tudi uresničena.

V pritožbi je bilo treba sodišču povedati, da sklep ni uresničljiv brez tega obveznega nareka, ter kakšne bodo posledice, če tega sklepa ne dopolnijo. Govorim o pritožbi, čeprav bi veljalo govoriti o zavrnitvi sklepa, saj takšen, kot je, ni uresničljiv.

Ker nismo storili ničesar s pritožbo v tej smeri, so se povečevale le posledice, ki jih je omogočil omenjeni sklep, ob tem da sosedje igrajo na čas in gotovo tudi na to, kako so se najpomembnejši posamezniki in institucije EU obnašali v sicer neformalnih pripombah o razsodbi. Hrvati izkoriščajo dejstvo, da je bilo izpuščeno določilo, ki je sicer obvezen del takih projektov. Govoriti o ureditvi meja brez omenjenega določila ne bi pripisal niti študentom prvega letnika na pravni fakulteti, kaj šele, da so napako naredili renomirani profesionalci. Ker to ni bilo opredeljeno, je to področje še naprej najbolj pogosto uporabljeno za pridobivanje točk v politiki pri sosedih.

Pat položaj ustreza sosedom, ki od datuma, ko je bila odločba objavljena, samo pridobivajo, ko se vsak dan lahko prepričajo, da Evropejci ne bodo storili ničesar. Nedavna izjava komisarja EU Timmermansa, ki je bledo priporočil »strankama v sporu«, naj opustita nesoglasja iz preteklosti in »se dogovorita«, je neverjetna. V isti sapi pa isti EU politiki vzneseno žugajo s členom 7 eni od članic Unije.

Zagotovo je mogoče sklepati, kako tako izjavo uporabijo sosedje; ta jim namreč omogoča obnašanje, kot ga kažejo od trenutka, ko so odločbo prejeli. In sicer vseskozi ponavljajo, da je rešitev v bilaterali, in ocenjujejo, da je naš položaj manj ugoden danes kot ob objavi razsodbe arbitražnega sodišča.

Drugič: ni povsem jasno, ali vlada RS želi prodati NLB. Izjave ministrice za finance prodaji niso naklonjene. Toda ta vlada je večkrat v preteklosti želela biti všečna Bruslju. Z opredelitvijo za prodajo banke odmevno sporočamo investitorjem, da obrti bančništva ne obvladamo, kar vpliva na ceno njene aktive. Dvomim pa, da protagonisti za prodajo sploh vedo, kaj s prodajo večinskega deleža NLB odkrivamo novim lastnikom.

NLB bi s prodajo novim lastnikom razkrila ogromno podatkov in informacij strateškega značaja o komitentih in državi Sloveniji. V časih, ko se veliko sredstev preliva skozi trge denarja, so banke tiste med subjekti, ki se vključujejo v to sicer zelo zapleteno trgovanje in zmorejo parirati pritiskom špekulantov. Slovenija brez treh, štirih velikih bank bi vse bolj postajala le bazen za najemanje sicer dobrih delavcev v podrejenih pogojih, ko govorimo o razvitosti.

Tretja pomembna tema je gospodarska rast Slovenije v zadnjem letu na ravni okoli treh odstotkov. Podatek, ki sam po sebi ne pove in ne omogoča veliko, če ni pospremljen z viri, ki bi omogočali trdnost dolgoročnega doseganja takšne ravni in ki bi dokazali, kolikor je le mogoče, da je taka napoved prihodnosti pokrita z delovanjem gospodarskih družb, ki so konkurenčne v spopadu s konkurenco, ko gre za njihove blagovne znamke, ekonomijo obsega in inovacije. Poleg zapisanega morajo ta podjetja imeti tudi sposoben finančni menedžment. To so dejavniki, ki jih je treba upoštevati, ko svoje ocene sporočajo vlada in koalicija, ki pozitivne premike v rasti pripisujeta sebi, kot tudi sindikati, ki zahtevajo pravice iz tega naslova z izjavami o tem, koliko so sindikati »dali« denarja za lažje premoščanje težav gospodarstva in javnih služb v preteklih letih.

Sposoben finančni menedžment je skratka pogoj za dobro delovanje teh podjetij. Je to sploh izvedljivo, če bomo tujcem ali domačim »bančnim obrtnikom« prodali največje banke?

Matjaž Vouk, Ljubljana