Vodni zadrževalnik Vogršček z največjo pregrado v Sloveniji, iz katerega bi lahko namakali 3000 hektarjev površin, svoje funkcije zaradi puščanja pregrade in namakalnega cevovoda v pravem pomenu besede ne opravlja že vse od leta 2007.
Lokalni kmetje vse odtlej rotijo državo, lastnico sistema, naj se loti resne obnove. Vse kaže, da so dane obljube tokrat najbližje uresničitvi, župan občine Miren - Kostanjevica Mavricij Humar celo meni, da je končno zasvetila luč na koncu predora. Ministra Irena Majcen in Dejan Židan sta namreč včeraj z lokalnimi župani podpisala pismo o nameri za ureditev razmer na Vogrščku. Židan se strinja, da je pismo o nameri simbolnega pomena, a opozarja, da je država v zadnjega pol leta že veliko naredila za ureditev tega problema. »Najprej smo poskrbeli za sprejem prenovljenega zakona o kmetijskih zemljiščih, nato v proračunih za letošnje in prihodnje leto zagotovili denar za obnovo pregrade,« pojasnjuje Židan.
Za začetek 4,7 milijona evrov
Kmetijsko ministrstvo bo za obnovo v dveh letih prispevalo 3,8 milijona evrov, dodatni slab milijon bo zagotovilo ministrstvo za okolje in prostor. »Tehnične rešitve za obnovo pregrade so trenutno v reviziji. Slednja bo predvidoma končana do konca februarja. Sledi pridobitev gradbenega dovoljenja in že letos tudi začetek obnove,« napoveduje Majcnova. Dela na pregradi naj bi opravljali v zimskih sezonah, ko potreb po namakanju ni. Na okoljskem ministrstvu načrtujejo, da bodo dela končali do leta 2019. Naložba v obnovo namakalnega sistema na Primorskem je bržkone tudi primer, ki mu bodo morali slediti novi. »Urejanje namakalnih sistemov bo zaradi klimatskih sprememb v naslednjih desetih letih ena bistvenih stvari za ohranjanje kmetijstva v Sloveniji,« napoveduje ministrica.
Ali bo 4,7 milijona evrov za obnovo sistema dovolj, bo jasno letos poleti. Dotlej bodo strokovnjaki pregledali tudi razvodne cevi do posameznih kmetijskih zemljišč in ocenili njihovo stanje. Če bo dovolj le njihova obnova, bo država kmalu na lokalno skupnost prenesla tudi lastništvo namakalnega sistema. »Prepričan sem, da so občine bliže uporabnikom in bi znale s sistemom primerneje upravljati,« pravi župan občine Šempeter - Vrtojba in pobudnik prenosa lastništva na lokalno raven Milan Turk. Občine bi podobno kot za pitno vodo skrbele tudi za namakalni sistem. Možnosti sta dve, in sicer z ustanovitvijo javnega podjetja ali pa s podelitvijo koncesije zasebniku. Ključno pri tem bo zagotoviti dolgotrajno in za uporabnike cenovno dostopno vzdrževanje. Vodo bodo namreč na koncu plačali kmetje.
Če se bo izkazalo, da sistema ni smiselno obnavljati in bi ga bilo bolje zgraditi na novo, se bo prenos nekoliko zavlekel. V vsakem primeru pa Židan zagotavlja, da država tudi takrat kmetov ne bo pustila na suhem in jim bo z razpisi pomagala do sredstev za nov razvodni sistem.
Samo voda ne bo dovolj
»V Vogrščku je vode dovolj,« trdi Turk. Tudi Židan poudarja, da bi sedanjih 1000 hektarjev, kolikor jih je pokritih z namakalnim sistemom, lahko brez večjih problemov razširili na 3000 hektarjev. Novice so se zato razveselili tudi v zgornji Vipavski dolini, kamor namakalni sistem doslej ni segel. Še več, meni Turk – vodo bi lahko celo izvažali sosedom Italijanom. Židan pa ob vsem tem opozarja, da samo namakalni sistem kmetijstva ne bo rešil. »V takšnih klimatskih razmerah je namakalni sistem nujen, ni pa odločilen, ali bodo kmetje uspešno preživeli. Tudi slednji bodo morali še kaj postoriti pri medsebojnem združevanju, obvladovanju stroškov in inovativnosti,« meni njihov minister.
