Vid Drašček bi bil kaj slab varnostnik, če bi se zanašal samo na nos. Spomni naj se samo na več lažnih alarmov na sodišču, ki jih ob striktni kontroli ne bi bilo, in kolikor mi je znano, je zdaj na tem področju mir. Dokler se je zanašalo samo na nos, nihče ni bil gotov, ali bomba je ali je ni. Pa se je delo na sodiščih prekinilo. Bi se spet zanašali samo na nos?

Danes je nevarnost sabotaž v porastu in kontrola vseh je postala nuja. Kaj če bi na letališčih tako delovali, da bi nekateri šli kar mimo? In ogrozili 200 ljudi?

Iz preteklosti, zlasti pa iz sedanjosti so znani primeri, ko so najbolj zaupni podtaknili eksploziv, ko je iz (ne)znanih razlogov umanjkala kontrola pri vhodu. Razumnim višjim sodnikom bi morala biti stalna kontrola, tudi najožjih kolegov, zaželena, saj jim ta zagotavlja visoko stopnjo varnosti. Stoodstotne tako ni mogoče zagotoviti. Če upoštevamo še, da so deležni groženj, pa sploh.

Vzemimo še hipotetični primer, ki je često tudi realen: član vodstva firme, sodišča, vlade… bi se rad znebil ali onemogočil nezaželenega kolega, največkrat zaradi zasedbe njegovega položaja. In kaj je lažjega kot prinesti eksplozivno sredstvo, ki ni nujno ubojno, ampak povzroči le kaos, zainteresirani udari po odgovornem, da ni ustrezno poskrbel za varnost, in je ob položaj. »Prinašalec« pa brez pretirane slabe vesti triumfira.

Žal je stanje duha tako, da je edino kontrola vseh vstopajočih v organe, kot so parlament, sodišča itd., nujna. Razvitim in široko razgledanim osebnostim to ni noben problem, težje je z onimi drugimi.

Herman Graber, Ljubljana