Janko, kaj je to varno območje?« je mlajši brancin Marko vprašal starejšega, bolj izkušenega brancina Janka. »Pridi in pokazal ti bom,« mu je odvrnil Janko in mlajšega Marka, ki se mu je neprestano motal okoli škrg, popeljal iz nevarnih vod pri piranski Punti, kjer sta nekoč kraljevali Riba I in Riba II (»Človek je čudna zver, da svoje orodje za iztrebljanje druge vrste poimenuje prav po tej vrsti,« je znala povedati domnevna mati obeh brancinov). Počasi sta tako Janko in Marko plavala proti sredinski črti zaliva več imen. »Tamle na levi mu rečejo Savudrijska vala, tam zadaj pa Piranski zaliv, ma gre za isto vodno telo, ki končuje Jadransko morje,« je malo znanstvene geopolitične serioznosti v sicer dolgočasno zibanje vnesel Janko. »Kako pa to? Midva pa sva brancina tu in tam. Zadnjič mi je Julia – saj veš, tista iz San Bartolomea, ki hodi k nam zaradi čiste vode – povedala, da nam tudi pri njih rečejo brancin. Samo da jim dajo na koncu še en 'o' in so zato posebni…« »Ne vem, res ne vem, zakaj je tako, vem pa, da je tako.« Marko je vedel, da se tako učinkovito konča debata. Ali s stavkom »ker sem jaz tako rekel« ali s hitrim dvigom na površje s pomočjo ribiške mreže.
»A sva že tam?« je vprašal Marko, da bi prekinil mučno nekajsekundno tišino. Namesto odgovora je dobil le grd pogled. Vprašanje, ki je enako zoprno med ljudmi in ri...
Pride čas, ko smo bolj mehki. Poljubi in stiski rok za ene generacije, spletne različice voščilnic za preostale, vsi pa se trudimo z dobrimi željami....
