Anže Lebinger:
V dnevni sobi je izbira vsako leto pestrejša, časa za ogled najboljšega vse manj, prav s časom pa se ukvarja eden vrhuncev letošnje TV-bere, prva Netflixova nemška serija Dark. Prebivalci izmišljenega mesteca Winden iščejo izginulega Erika Obendorfa, a je hitro jasno, da je dogodek del večje skrivnosti bližnje jedrske elektrarne in jamskega sistema, v katerem tičijo časovni portali, s pomočjo katerih preskakujemo med leti 2019, 1986 in 1953. Nadpovprečnosti serije ne gre iskati toliko v enigmatičnih znanstvenih teorijah kot v odnosih med osrednjimi štirimi družinami. Nič manj zanimivi niso odnosi v premožnem kalifornijskem Montereyju kriminalne drame Majhne laži (HBO), kjer imajo na videz popolne družine velike in male temačne skrivnosti, umor pa zgolj dodatno začini pronicljivo raziskovalnico odnosov. Umor in hollywoodski pečat ima tudi mini serija Sinner (2017–), v kateri kot Coro Tannetti spremljamo Jessico Biel, ki na mirnem oddihu ob jezeru vpričo vseh v sedma nebesa pošlje neznanca. Z nožem, s katerim je malo prej lupila sadje. Kdo je morilka, torej vemo, ne pa tudi, zakaj. Povsem drugačno vprašanje se ponuja v mokumentaristični seriji American Vandal, v kateri ugibamo, kdo je s sprejem na avtomobile učiteljev narisal penise. Oči so uprte v šolskega klovna Dylana Maxwella, a stvari se začnejo zapletati, ko začneta o incidentu snemati dokumentarec njegova sošolca. Parodija, vpogled v ameriški šolski sistem, kritika stereotipiziranja in nazadnje presunljiva tragedija posameznika. Nič vsakdanjega pa ni v poslastici leta o serijskih morilcih iz sedemdesetih, Netflixovi seriji Mindhunter. Da so inteligentni sogovorniki, željni pozornosti in gnusni v svojih zločinih, smo sicer že vedeli, a je kljub temu težko zanikati privlačnost njihovega psihološkega profiliranja. Posebej ob tako hipnotični kinematografiji in odlični igri.
Eva Košak:
Leto 2017 nam je prineslo radodarno zbirko nadaljevank, nekatere na novo in druge spet, ki so v svojem bistvu namesto na problematičnega posameznika osredotočene na skupnost. Torej na vse bolj privlačno domnevo, da skupaj z zavezniki, prijatelji, družino ali celo ustrojenim odporniškim gibanjem zmoremo več. Včasih smo to našli v družini, kot so Pearsonovi iz serije To smo mi (This is us), ki nas kljub tragičnim preobratom razveseljuje z upanjem, da še vedno obstajajo ljudje, ki se imajo v resnici radi in se trudijo za svoje bližnje. Posebno močne naveze so stkale razočarane, zasužnjene, podcenjene in včasih od življenja preprosto utrujene ženske. V HBO-jevi komediji Boljše stvari (Better things) smo jih pri na videz disfunkcionalni družinski skupnosti samohranilke, njenih treh odraščajočih hčera in dementne snobovske mame iskali med vrsticami, a z vsako epizodo so bile očitnejše in bolj neomajne. Pri HBO-jevih Majhnih lažeh smo jih zaradi nastavljenih intrig, pompozne scenografije in še pompoznejše igralske zasedbe spregledali čisto na koncu in v distopični Deklini zgodbi so nam jih brez odvečnih nejasnosti izrisali na primeru patriarhalne sužnjelastniške diktature. Moč skupnosti je ne nazadnje gonilo najuspešnejše serije vseh časov Igre prestolov, ki ji ostajamo vdani, pa četudi so ji v letošnji sezoni mnogi očitali scenaristično šibkost in slabo umeščene posebne efekte. Prave ljubezni namreč sprejmeš tudi z napakami. O takšnih bolj vsakdanjih težavah v odnosih se boste medtem učili iz slovenske spletne serije V dvoje, ki jo ponujajo ekskluzivno na voyo.si in nam poleg duhovitih zapletov tridesetinnekajletnikov nakazuje tudi možnost, da se bomo vedno pogosteje zaljubljali v domačo produkcijo.
Deja Crnović:
Leto 2017 je ponudilo dober vpogled v preteklost in s tem tudi v sedanjost televizije. Po 26 letih se je s tretjo sezono namreč vrnila serija Twin Peaks, ki je v lynchevskem slogu spet na novo postavila temelje televizijskega žanra. Osmi del tretje sezone je v tem pogledu zagotovo prelomen. V preteklost so se vrnili tudi Nemci, ki so posneli svojo najdražjo serijo do zdaj in tudi najdražjo neangleško govorečo serijo v zgodovini. Babilon Berlin, ki se dogaja v Berlinu leta 1929, razkriva turbulentno obdobje med vojnama, ko se v Berlinu skrivajo trockisti in se vzpenja skrajna desnica. V ZDA letos sicer ni manjkalo presežkov, a za ljubitelje serije Midve z mamo je zagotovo ena najbolj vznemirljivih serij leta The Marvelous Mrs. Maisel, ki govori o poročeni newyorški Judinji, ki se v 50. letih prejšnjega stoletja skuša uveljaviti kot standup komičarka. Tudi v tej seriji Amy Sherman - Palladino uspe ne preveč vedre teme predstaviti v skoraj pravljični atmosferi, le da je tokrat malenkost bolj občutljiva za vprašanja razreda in rase. In če je katera serija, poleg seveda Dekline zgodbe, letos imela jasno politično sporočilo, je bila to She's Gotta Have It, ki jo je 30 let po filmskem izvirniku posnel Spike Lee. Film iz osemdesetih je preselil v današnji Brooklyn in prek mlade umetnice v poliamornem razmerju obračunal s Trumpom, gentrifikacijo, rasizmom in spolnim nasiljem, vmes pa se poklonil velikanom, ki so nas zapustili v grozovitem letu 2016. Čeprav so jo začeli predvajati konec leta 2016, je hrvaška serija Časopis (Novine) zagotovo eden od tistih izdelkov, ki govorijo o tem, da se zlata doba televizijske fikcije z Zahoda seli tudi k nam. Zgodba o povezavah med tajkuni, politiko in mediji, ki jo je režiral v Cannesu opaženi Dalibor Matanić, je posneta v slogu skandinavskega noira, a to ni edini žanr, ki te dni uspeva na Balkanu. Letos smo lahko spremljali tudi drugo sezono mladinske serije Nemoj nikome reći, ki spremlja z družbenimi mediji bogato življenje hrvaških srednješolk in srednješolcev, novo zgodovinsko dramo Sence nad Balkanom in kriminalno dramo Meso. Zadnji dve bosta na domačih televizijskih programih na sporedu letos.
Tina Bernik:
Naslednji izbor morda ni ravno izbor najboljših serij, saj bi v tem primeru nanj morali uvrstiti Deklino zgodbo, če bi imeli veliko prostora, pa še serije Zgodbe s Times Squara, Američani, American Gods, Better Call Saul, Sinner, Domovina in Ozark, lahko pa rečemo, da gre za nabor najboljših serij iz različnih žanrov. Brez že omenjenega Fincherjevega Mindhunterja, v katerem vre od zanimivih likov, ne bi šlo v nobenem primeru, ko smo pri likih, pa lani skoraj ni bilo boljših serij, kot sta Preacher in Legija. Preacher je lani zaokrožil drugo sezono, v kateri je prestopil vse možne meje. Duhovnik, vampir in roparka so posebna kombinacija že sama po sebi, ko k temu dodamo še iskanje Boga, ki je imel dovolj vsega, zato je zapustil nebesa in šel poslušat jazz na Zemljo, ter naivnega mladca, ki po pomoti pristane v peklu, kjer se spajdaši s Hitlerjem, je jasno, da gre za nekaj, kar na televiziji vidimo redko. Nekako tako kot v poplavi superherojskih filmov in serij še nismo videli takšne serije, ki bi posebne moči kombinirala s Pink Floydi, psihedelijo in liki, kakršnih so vajeni iz filmov bratov Coen. To je v Legiji uspelo Noahu Hawleyju, sicer tudi avtorju televizijskega Farga, ki morda ni vedno popolnoma razumljen, je pa vedno unikaten in poln domišljije. Domišljije ne manjka niti seriji Expanse, ki ji do tega, da bi prišla na raven Bojne ladje Galaktika, zaradi šibkih likov in režije manjka še nekaj kilometrov, a boljšega od tega, če boste hoteli znanstvenofantastično serijo, postavljeno v vesolje, ne boste dobili oziroma nismo dobili že od Galaktike dalje. Druga sezona je za nekaj stopenj presegla prvo, zato si obetamo, da bo v tretje šlo še bolje, na istem pa lahko ostane komedija Glow, ki je z vpogledom v ženski vrestling v 80. letih ter odlično izbrano igralsko zasedbo poskrbela za eno boljših televizijskih zabav minulega leta.
