Tudi če pustimo ob strani nedvomno moč marketinga, je jasno, zakaj je projekt Cigan, ampak najlepši vzbudil toliko pozornosti: sodobni roman Kristiana Novaka o nemožnosti skupnega življenja, tokrat za spremembo ne med Hrvati in Srbi, temveč med Hrvati in Romi, je eden izmed tistih čudežev hrvaške književnosti, ki se zgodijo enkrat na deset let. Po romanu Črna mati zemla, s katerim je Novak zasijal pred časom in katerega postavitev v Zagrebškem gledališču mladih (ZKM) je postala uspešnica, je ta izjemni avtor, sicer tudi karateistični reprezentant in profesor lingvistike, zdaj s svojim drugim velikim romanom (in tretjim v karieri) postal senzacija, ne le po prejetih nagradah, temveč tudi po branosti.
Nemogoča ljubezen
Dramatizacijo besedila je za uprizoritev v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) Zagreb pripravil znani dramatik Ivor Martinić, veliko ansambelsko predstavo s tridesetimi nastopajočimi pa je režiral Ivica Buljan. Naslovno vlogo povsem uspešno odigra mladi Filip Vidović, sicer sin hrvaškega igralskega velikana Ivice Vidovića, za katerega je to prva prava priložnost po koncu študija. Glavna vloga razočarane ženske srednjih let, ki se zaljubi v mladega Roma, pa je (podobno kot ovacije na koncu predstave) zasluženo pripadla suvereni Nini Violić.
Nemogoča ljubezenska zgodba ni le odmev tistega, česar se o najbolj severni in geografsko obrobni, vendar ekonomsko stabilni hrvaški regiji ne ve ali noče vedeti; Medžimurci zase v šali govorijo, da so se »s Hrvati vedno dobro razumeli«, kar je njihov svojevrstni cinizem do lastne in drugih zgodovin ter politik, mejnih premen in državnih prisvajanj. Medžimurci imajo poleg številnih specifik, med katerimi sta dialekt in molovska etnomelodija, tudi problem, o katerem redko govorijo celo med seboj – vsaj če sklepamo po Novakovih romanih, ki postajajo pravcata razglednica te »manj znane« Hrvaške.
Kriminalka v Međimurju
In to so ravno Romi, mitski in zgolj za potrebe legend glamurozni topos evropske zgodovine, ki pri Novaku postanejo sprožilec prepoznavanja človeškosti vsakega izmed likov v njegovi zapleteni zgodbi. V središču te je resda nemogoča ljubezen, toda Međimurje je hkrati tudi del balkanske migrantske poti. Ko se torej na istem kraju, natančneje v vasi »belcev«, srečata samosvoja dama v najboljših letih in romski mladenič, ki želi ubežati stereotipom, obkrožata pa ju skupini, ki vesta, kako je treba živeti, da preživiš, begunci iz Iraka ter tako ali drugače propadli policisti, dobimo učinkovit kolaž globalnega in lokalnega, kriminalke in študije miselnosti, Romea in Julije ter serije Pravi detektiv.
Omejitve zapletene fabule je Martinić presenetljivo ravnodušno sploščil; tudi režija Ivice Buljana se odreka estetizaciji ali ekspresivnosti, v čemer spominja na dobesednost ljudskega gledališča. Želja po realizmu sicer privede do pretirano zabavljaškega izleta v svet Romov, kljub izvrstnim igralskim interpretacijam Alme Price in Livia Badurine. Podobno so tudi kostumi Ane Savić Gecan in glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja programsko podrejeni podobi, ki naj osnovno sporočilo predstave Cigan, ampak najlepši naredi čim jasnejše. To je navsezadnje precej preprosto: pekel niso drugi, temveč mi sami, če si to seveda dopustimo. Hrvaški je takšno sporočilo iz »hrama nacionalne kulture« danes še kako potrebno.
