Zdravstvo je javna služba in eno temeljnih področij socialne države. (Socialna država, ki je zasnovana na principu solidarnosti, ponuja državljanom varnost, ki je najpomembnejša vrednota vsake družbe.) Kaj konkretno to pomeni? Pomeni, da določa njegovo politiko in cilje državni zbor, ki ima za uresničevanje le-te vlado, ki s pomočjo profesionalne uprave upravlja to javno službo. Stvar in odgovornost državnega zbora ter vlade pa je, kakšno bo to upravljanje, ki je lahko državnobirokratsko ali pa zasnovano tako, da je čim bolj učinkovito na organizacijskih in motivacijskih principih. Imamo še najslabšo varianto. Prav taka velja za naš zdravstveni sistem, ko vlada organizacijska zmeda brez jasnih odgovornosti. Splošna zmeda pa je v interesu vseh lobijev, ki »ribarijo v klanem«.

V okviru teh razmer moramo upoštevati sedanje reakcije in nemalokrat tudi kar izpade posameznih organizacij, pa tudi nekaterih poslancev, ko je ministrica za zdravje predložila v razpravo ključni sistemski zakon, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tudi sam imam vrsto pripomb na zdravstveno zakonodajo, pa vendar sem trdno prepričan, da zdaj ne gre za konstruktivne pripombe, temveč za pravo ideološko vojno. Ta poteka že od vsega začetka koncipiranja zdravstvene reforme. Na eni strani je aktualna oblast z vodstvom stranke SMC, na drugi pa gre za široko paleto lobijev, ki bi želeli uveljaviti čim bolj privatizirano zdravstvo. Seveda konkretno sodelovanje ni mogoče, če posamezne organizacije stojijo na diametralnih, nasprotnih ideološko-organizacijskih principih. Več kot jasno je torej, da zdaj predsednik vlade ne sme popustiti tem lobijem, sicer bo izgubil na celi črti.

Ob tem je treba pojasniti sistemsko vlogo zdravniške zbornice (ZZ). Ta je brez vsakršnega dvoma cehovska organizacija, ki zastopa le svoje člane. Kar v principu ni sporno, nedopustno pa je, ko ta želi posegati v pristojnosti državnega zbora in vlade. Z vidike države je ZZ tako imenovani instrumentalni sistem. To se pravi, da državi »ponuja« tiste »storitve«, ki jih želi država »kupiti« od ZZ in ki državi pomagajo pri uresničevanju njene politike in ciljev. Če bi ZZ upoštevala demokratičen red in demokratično odgovornost, sploh ne bi moglo priti do spora.

Stanje v javnem zdravstvu je nedvomno slabo, na točki, ki že pomeni razsulo, zlom sistema. Za tako stanje v javnem zdravstvu pa so predvsem odgovorne vse dosedanje vlade z ministri za zdravje na čelu. Že od vsega začetka je bil tudi nov zdravstveni sistem slabo zastavljen, ko se je prepustilo ZZZS, da je vladal, namesto da bi vladala država.

Prav vsem ministrom za zdravje, z izjemo enega samega, jim je v prvi vrsti šlo za preživetje. In tako je zdravstveni sistem razpadal po korakih, ki so bili vedno večji zaradi narave same po sebi. Aktualna ministrica za zdravje je tudi prispevala k temu prvi dve leti vladanja, ko ni naredila praktično ničesar.

Ko zdaj DeSUS oziroma v njegovem imenu dr. Tomaž Gantar, eden od neuspelih dosedanjih ministrov za zdravje, kritizira ministrico za zdravje, je to politični škandal. Sočasno pa opozorilo vsem volilcem DeSUS, ki pravi, da zastopa upokojence, saj smo od vseh evropskih držav padli prav na zadnje mesto po povprečni pokojnini, ki je pri nas le 58 odstotkov v primerjavi z neto plačami.

Veliko pripomb na osnutek zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju se nanaša na prispevek, ki naj zamenja sedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Oblikovanje tega prispevka je naloga ministrice za finance, ki ji da ekonomski okvir ministrica za zdravje. Naloga ministrstva za zdravje pa je, da to zavarovanje, ki je že od vsega začetka organizacijski in politični absurd, ukine.

Ker je javno zdravstvo v principu ustavno določen ključni socialni sistem, je že z vidika teorije sistemov izrazito moralni sistem (ne pa ekonomski). Država zagotavlja javno zdravstvo vsem državljanom pod enakimi pogoji. Cene zdravstvenih storitev so odvisne od tako imenovanih standardnih stroškov in ne od ponudbe in povpraševanja. Za zdravstveni sistem velja, da se tako imenovana menjava ne odvija na trgu, temveč jo opravlja za vse državljane demokratična oblast v državnem zboru.

Po definiciji predstavljajo organizacijo tako med seboj soodvisni izvajalci, da so ti sposobni čim bolj ekonomsko racionalno (s porabo čim manj produkcijskih faktorjev) dosegati skupne naloge organizacije. Skupni cilji organizacije javnega zdravstva so tudi čakalne vrste, ki so medicinskostrokovno sprejemljive. V naših razmerah je 100-odstotni konflikt, ko se zdravniki kot najodločilnejši izvajalci javnega zdravstva ne čutijo odgovorne za skupne cilje organizacij, vse od zdravstvenih domov do kliničnih centrov. Ta konflikt mora nov zdravstveni sistem vsekakor rešiti.

Dogaja se celo, da Fides kot sindikalni zdravniški ceh s svojim zahtevami ruši enotni plačni sistem za ves javni sektor in državno upravo. S tem je ustvarjen družbenopolitični konflikt državnega ranga. V bistvu se Fides postavlja celo nad zdravstvo in tudi državo. Fides se v svojih zahtevah poslužuje edinega načina, ki ga sploh pozna in razume, ko ima za talce kar vse državljane, še posebno tiste, ki potrebujejo zdravniško pomoč. Na tak način Fides najbolj ruši ugled celotnega zdravništva.

Me prav zanima, kako bo država ta konflikt razrešila, saj ga je sama ustvarila, ko je v celoti podlegla Fidesovim zahtevam.

Mag. Janez Tršan je upokojeni svetovalec za javni sektor