Beseda bitcoin (BC) naj bi imela dvojni pomen. Po enem naj bi z njo razumeli digitalno plačilno omrežje, ki je posebno po tem, da ga ne upravlja in nadzira osrednji organ, kot počne centralna banka v primeru plačilnega prometa, ki ga sicer splošno uporabljamo. Pod tem izrazom naj bi, kot drugo, razumeli še digitalni denar, ki ga BC kot omrežje uporablja kot plačilno sredstvo in je tudi predmet trgovanja.
Najprej nekaj o BC kot plačilnem omrežju. To, da tega omrežja država ne nadzira, mu pomembno širi uporabnost. Nenadzorovano omrežje je namreč še kako priročno za denarna opravila, ki jih sicer splošno opredeljujemo za nesprejemljiva. Gre predvsem za dve taki opravili, to sta pranje denarja in izogibanje davčnim obveznostim. Sodobni kapitalizem je sicer že razvil učinkovito pot, po kateri se pere denar in izogiba plačevanju davkov, to so davčne oaze. Te predvsem zlorabljajo velike korporacije, ki jim tudi uspeva, da najbolj prizadete države ničesar ne ukrenejo, da bi se delovanje davčnih oaz omejilo. BC je torej alternativa za davčne oaze, še več, celo uporabnejši je in bo zato pomembno krepil finančne malverzacije vseh vrst.
In še o BC kot denarju. Denar praviloma opravlja več funkcij: je mera vrednosti, je plačilno sredstvo in je hranilec vrednosti; zaradi slednjega je uporaben tudi kot finančna naložba. Od naštetega je najpomembneje, da je denar dobra mera vrednosti in je torej njegova kupna moč stabilna. Če namreč ni tako, to v družbi povzroča motnje, ki se odražajo predvsem v pešanju konkurenčnosti gospodarstva. Vzdrževanju stabilnega denarja se zato posveča veliko pozornosti, ki jo imajo na skrbi centralne banke. Kot omenjeno, pa BC nima skrbnika, ki naj bi vzdrževal njegovo stabilnost, zato se njegova vrednost, izražena v evru, močno spreminja. Recimo, 26. novembra 2017 je imela enota tega denarja vrednost 7472 evrov, en mesec kasneje pa 11.807 evrov, to je 58 odstotkov več. Ob tako hitrem spreminjanju, ki traja že lep čas, BC kot mera vrednosti preprosto ni uporaben in enako velja tudi za njegovo drugo funkcijo, torej funkcijo plačilnega sredstva.
Kot denar je torej BC uporaben le kot finančna naložba. Za presojo te njegove uporabnosti pa je dobro vedeti, kaj je oprijemljivega v ozadju njegove cene. Odgovor je: nič, popolni nič. BC kot naložbi namreč cena raste zgolj zato, ker tržno povpraševanje po njem presega ponudbo. Ni potrebne veliko modrosti za spoznanje, da tako neravnotežje ne more dolgo trajati, in ko se bo tehtnica resneje obrnila na stran ponudbe, bo cena BC začela padati. Padec bo prej ali slej veliko bolj strm od krivulje, ki ta čas ponazarja rast njegove cene. Zato je zanesljivo le to, da bodo z nakupom BC zaslužili njegovi kupci, ki bodo svojo zalogo pravočasno odprodali. BC kot naložba se bo tako potrdil za še eno od orodij za zadovoljevanje pohlepa in si bo verjetno celo prislužil naziv, da smo z njim doživeli doslej največji finančni nateg.
Naj povzamem: BC je uporaben zgolj za pranje denarja, davčne prevare in naložbene špekulacije. Njegova družbena koristnost je torej globoko negativna. Spričo take ocene bi bilo normalno, da centralne banke javnost temeljito podučijo o njegovi škodljivosti in sprejmejo tudi potrebne ukrepe za omejevanje njegove uporabe. Žal se nič takega ne dogaja. Se je treba temu čuditi? Morda niti ne, saj gre očitno za še en primer, ki govori v prid oceni, da sodobna država svoje temeljno poslanstvo (skrbeti za poštenost in delovati v dobro večine) vse slabše opravlja. BC naj bi bil zato spodbuda za resen razmislek, kaj storiti, da se kot družba ne bomo povsem pogreznili v blato pohlepa.
Andrej Cetinski, Ljubljana