V »gnilem socializmu« sem komaj kdaj imel priložnost zaznati neko vrenje v naši veliki firmi (časopisno grafično podjetje Delo); ko smo ga zaznali, je to pomenilo, da je generalni direktor že ukrepal in stvari usmeril v smer, ki je bila koristna za delovni kolektiv in ne za odgovorne posameznike – ti so po pravilu ali izboljšali rezultate dela ali pa so bili zamenjani. In ta generalni direktor je za svojo odgovorno delo dobil le petkratnik najnižje plače. Ko to situacijo primerjam s prerivanjem v Luki Koper, vse to javno pranje perila za nesramno velike zneske, ki jih dobivajo »odgovorni« nadzorniki in pa vodstvo SDH, se mi vse bolj zdi, da se zadeve odvijajo v smeri zapleta in finala odličnega Ivanušičevega pohorskega vesterna Stekle lisice. Delavci so že spoznali, da so floskule o odgovornosti novodobnih menedžerjev prazno nakladanje in da je njihov edini interes polnjenje lastnih žepov. In nobeden teh »sposobnežev« se ne bo sam odpovedal norim zaslužkom, to lahko naredijo le delavci, ki ustvarjajo dodano vrednost. Ko sem vprašal upokojenega generalnega direktorja bivšega sistema Iskra, kaj bi on danes storil v tej zmedeni situaciji, mi je rekel: omejil bi razmerje (razpon) plač na 1:5.
In še beseda o preteklosti. Do nje me je pripravila dr. Rosvita Pesek, scenaristka zgodovinskega eseja Tu je paradiž!. Izdelek bi sicer prej pripisal devetošolcu kot komaj uspeli poskus zgodovinskega referata. Ob nedvoumnih, verodostojnih dokumentarnih posnetkih se v izdelku pojavlja kup namigovanj, pavšalnih ocen in obsodb, poskusov rehabilitacije, zavajanj…
Ker sta bila oba izdelka predstavljena na javni TVS v razmiku enega dneva, se je kar sama po sebi ponudila primerjava med njima. Nobenega dvoma ni, da je teža sporočila sicer zabavljaške zvrsti filma veliko večja od »znanstveno« zastavljenega projekta govorečih politično opredeljenih kapnikov. Očitno je šlo pri Peskovi še za en poskus ustvarjanja »narodove enotnosti« po desni strani.
Srečo Knafelc, Krvava Peč