Fred McNeill je bil v letih od 1974 do 1985 igralec ameriškega nogometa v klubu Minnesota Vikings. Po končani karieri je doštudiral in postal pravnik. Toda leta 2009 so mu diagnosticirali demenco. Pristal je na mnogo različnih preiskav, med katerimi so mu skenirali možgane, saj je bil prepričan, da je za njegovo bolezen kriv ameriški nogomet. Med igranjem je doživel vsaj en uradno zabeležen pretres možganov. Nazadnje so mu kot prvemu živemu človeku postavili diagnozo kronična travmatska encefalopatija (CTE). Ko je leta 2015 umrl, so z obdukcijo njegovih možganov potrdili diagnozo.
CTE je nevrološka bolezen, ki se kaže v izgubi spomina, demenci in depresiji, njen nastanek pa povezujejo s ponavljajočimi se poškodbami glave, ki največkrat nastanejo pri grobih športih. Do sedaj so bolezen lahko potrdili le po smrti bolnika. Zanimivo je, da so jo odkrili pri 99 odstotkih v raziskovalne namene podarjenih možganov umrlih igralcev ameriškega nogometa. Bolezenski znaki se največkrat pojavijo od osem do deset let po poškodbah glave, bolezen pa napreduje v štirih stopnjah, ki se kažejo v simptomih od zmedenosti, znižane koncentracije do paranoje in samomorilnosti.
V začetku decembra so v reviji Neurosurgery objavili raziskavo Bostonske univerze, v kateri so ugotovili, da lahko z merjenjem ravni nekaterih proteinov ugotovijo, ali ima bolnik CTE. S tem bi diagnozo lahko postavili še živim bivšim igralcem ameriškega nogometa. Kar je še posebno pomembno v tožbah, ki so jih proti ligi NFL vložili nekateri upokojeni igralci, ki trdijo, da liga ni dovolj poskrbela za zaščito njihovega zdravja ter da se sedaj soočajo s posledicami, kot so CTE, lougehrigova bolezen ali ALS, parkinsonova in alzheimerjeva bolezen. Liga NFL je zaradi tega ustanovila največji odškodninski sklad v zgodovini športa in za poravnave v primerih tožb namenila milijardo dolarjev, nekaj malega pa tudi za raziskavo bolezni.
Bolezen odkrili tudi pri hokejistih
Med najodmevnejšimi primeri obolelih nekdanjih igralcev ameriškega nogometa je primer lani umrlega igralca ekipe New England Patriots 27-letnega Aarona Hernandeza, ki je potem, ko so ga oprostili obtožb umora, v zaporniški celici storil samomor. Obdukcija je pokazala, da je imel CTE četrte stopnje, za katero je značilno destruktivno in samomorilno vedenje. Po njegovi smrti je ligo NFL tožila njegova hčerka, češ da so krivi, da nima več očeta, ker je »njegova kariera v NFL povzročila enega najhujših primerov CTE v zgodovini medicine pri osebi njegove starosti«. Sicer je bil do sedaj najmlajši igralec ameriškega nogometa, diagnosticiran s CTE v času svoje smrti – samomora, star 17 let.
O CTE so zdravniki poročali že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je poškodbe možganov boksarjev prvi opisal forenzični patolog. V začetku petdesetih let je veljalo, da CTE ali sindrom vinjenosti zaradi udarca, kot so tedaj imenovali bolezen, prizadene le boksarje. Šele okoli leta 2000 je nigerijski nevropatolog Bennet Omalu, ko je raziskoval vzroke smrti igralca ameriškega nogometa Mika Webstra, ki se je pred smrtjo vedel nenavadno, odkril, da imajo tudi ti športniki podobne poškodbe možganov kot boksarji. Od tedaj so CTE posthumno diagnosticirali tudi med hokejisti, ragbijaši, tekmovalci borilnih veščin in celo pri nogometašu. O bolezni in odkritjih Benneta Omaluja so leta 2015 posneli film Pot zmagovalca (Concussion), v katerem glavno vlogo igra Will Smith. Zgodba govori tudi o tem, kako je liga NFL na vse pretege zanikala verodostojnost raziskave, ki pa se je vendarle izkazala za še kako resnično. Nova odkritja, ki bodo pomagala diagnosticirati bolezen živih bolnikov, pa bodo NFL bržkone prisilili, da bodo sprejeli še več sprememb pravil, s katerimi bi zaščitili zdravje igralcev.
