Nerodna je tale reč. Nerodna tudi za ugled Evrope, ki zaradi svojih težav že tako ne ve, kaj bi sama s seboj, ko ji vse uhaja iz rok. Namesto da bi kot skrbna mati odločno rekla: če hočete biti naša članica, boste v pol leta uredili vse štiri meje s svojimi sosedi. In basta. Nerodna pa je tudi za našo sosedo samo, ki ve, da ne bo mogla na koncu reči drugega, kot da oni tega, o čemer so se pač že dogovorili, ne morejo sprejeti, ker ne morejo razočarati svojih volilcev. So se pa pripravljeni o tem še naprej pogovarjati v nedogled...

In so se res pripravljeni. Kot starejši, pametnejši in v državniških rečeh pač bolj izkušeni. To jim je treba priznati. Vsak bo malo popustil, rečejo – seveda v mejah svojega dostojanstva (ne povedo pa javno, kot so svoj čas ponavljali njihovi vzhodni sosedje, da je, do kamor je kdaj stopila noga njihovega vojaka, vse njihovo). In ko se boste s tem strinjali, bodo spet rekli: od tu naprej bo vsak malo popustil... In tako dalje, dokler nimate ničesar več za popuščanje. Kaj pa potem? Ja, nerodno bo, ko se bodo zadnjič premislili, da to, o čemer so se dogovorili, ne velja več, da za njih tega sploh ni bilo, da je za njih samo navaden dan kot vsak drug dan, kot smo nekoč sami rekli, da so nocoj dovoljene sanje, jutri je pa nov dan… No, a niste tega sami spustili v eter? Seveda smo.

Za dobre sosedske odnose je pač treba imeti močne živce. Bo morda kdo rekel, da so to preveč resne zadeve, da bi se jim smeli posmehovati humoristi. Ima prav. Ampak povejte, kaj humoristom še preostane drugega, kot da se smejijo takšnemu prijateljskemu dogovarjanju, na katerega se zaradi lepšega vozita oba predsednika vlade, ki dobro vesta, da se ne smeta o ničemer dogovoriti.

Milan Maver, Ljubljana