Bogić Bogićević, član jugoslovanskega predsedstva 1989–1991: Ušel strelom naših vojakov

Živeli od ženine plače

»Različno. Zlepa in zgrda. Seja je imela dve nadaljevanji, po 12. marcu še 13. in 15. Vmes so ponujali denar, govorili, da me bodo preskrbeli v Beogradu do konca življenja. Po drugi strani so mi omenjali posledice, če ne bom pravilno glasoval. Njihovi mediji so ta čas izvrševali pritisk z lažmi, manipulacijami, žalitvami. Mojega glasu niso dobili, glasoval sem proti. V zadoščenje mi je, da so ljudje, ki so hoteli izredne razmere, končali na smetišču zgodovine, jaz pa sem svojo čast obdržal. Največja iznajdba na svetu ni letalo, temveč ogledalo. Vanj se človek vsak dan pogleda. Lahko izdate državo, narod, vero, lahko ste nekdanji predsednik, nekdanji minister, a če postanete za časa življenja nekdanji človek, je z vami konec.«

»Spraševali so me, kako sem lahko kot Srb tako glasoval. Sem Srb po rojstvu in ne po poklicu. Moja naloga je bila, da predstavljam vse etnične skupine BiH. Nezadovoljstvo zaradi moje odločitve sem občutil tudi med vojno, ko so večstanovanjsko hišo, v kateri smo živeli, zadevale granate srbske artilerije.«

»Ne. Če služiš principom, je to to. Če nekim drugim interesom, bi lahko bilo drugače. Nekaj let smo potem živeli od ženine plače.«

»Tamkajšnja sporočila so bila priprave na vojno. Tudi v Nemčiji so morali za postavitev Auschwitza predhodno pripraviti teren. Najprej je bil Moj boj, potem vojna. Na prostoru nekdanje Jugoslavije je bil človek najprej ubit z besedo, potem z nabojem. Pred Gazimestanom je bil leta 1986 Memorandum srbske akademije znanosti, potem hrvaški projekti Hrvaške do Zemuna. En nacionalizem rojeva drugega. Milošević je rodil Tuđmana. Nacionalizmi se medsebojno hranijo – do iztrebljenja ljudi. Nacionalisti ne sovražijo le pripadnikov drugega naroda, še bolj sovražijo svoje sodržavljane, ki ne sovražijo drugih.«

»Moja želja je bila, da vojne ne bi bilo. Želel sem, da se rešimo vsi in ne – 'naj se reši, kdor se more'. Ko se je začela vojna v Sloveniji, sva bila z Vasilom Tupurkovskim vsak dan pri vas. Spomnim se, da sva nekoč v enem dnevu vzletela in pristala štirinajstkrat. Rekli so, da sva celo srečala sama sebe nekje med Beogradom, Ljubljano, Gornjo Radgono, Mariborom in Brioni. Vmes so streljali na nas, kar je Jelko Kacin tudi povedal na novinarski konferenci: 'Danes smo streljali na helikopter, v katerem sta bila dva člana predsedstva Jugoslavije.' Midva sva le želela ustaviti vojno. Le to, brez kalkulacij. Nisva bila nikogaršnja sla, hotela sva le, da ljudje ne bi umirali.«

Grožnje hujskačem ni bilo

»Voditeljem je seveda ustrezal zunanji sovražnik.«

»Bila je ogromna inflacija, a težko je reči, da je bila država pred bankrotom. Zunanji dolg je bil 16,5 milijarde dolarjev. Današnje države nekdanje Jugoslavije imajo skupaj zunanji dolg v višini blizu 186 milijard. Seveda ni bilo vse v redu, a nezaposlenost je bila od leta 1945 do 1990 izjema, danes je pravilo. Samo Unis, Šipad, Energoinvest in Famos so imeli v BiH več zaposlenih, kot jih ima danes vsa ekonomija v državi. Žal so velikodržavne inspiracije Srbije in Hrvaške rešitev videle v spremembi državnih meja ob ukinitvi BiH. Meje se po navadi ne premikajo brez vojne. Če bi iz Evrope prišla resna grožnja vojnim hujskačem, v Jugoslaviji ne bi bilo vojne. V Haagu so te dni obsodili Mladića za zločine izpred četrt stoletja. To ima učinke za naprej, stotisočem mrtvih in pohabljenih pa se s tem niso izognili. Vojne ne bi bilo, če bi v času, ko se je pripravljal teren za vojno, formirali ad hoc sodišče za sovražni govor. Demokratična Evropa je na balkansko klanje gledala kot na humanitarno katastrofo. Medtem ko so v salonih pili viski, so nam pošiljali pomoč, staro 50, 60 let – vietnamske kekse in kamboške ribe. To je bilo dušebrižništvo demokratične Evrope, ki je zdaj pred razpadom. Njena opravilna sposobnost je takšna, da ni zmožna pogasiti niti požara, velikosti tistega ob železniški progi na Kraškem robu. Mimogrede, te dni je v javnost prišel dokument nemške diplomacije, iz katerega je razvidno, da pričakujejo, da Evropske unije leta 2040 ne bo več.«

»Nujno bi bilo preoblikovanje v demokratično državo, imeti bi morali večstrankarske volitve. Te bi morale biti najprej na republiški ravni in potem še na državni. Nujna bi bila uvedba tržne ekonomije. Razdelati bi bilo treba prvotne pobude Slovenije za konfederacijo, Bosne in Makedonije za simetrično federacijo. Žal je beograjski režim, na krilih antibirokratske revolucije in vznesen z močjo JLA, menil, da bo uresničil veliki projekt Srbije. Projekt Dušanovega carstva, ali kot so izpostavljali: kjer je srbski grob, tam je srbska zemlja. Miloševićev medijski stroj je rušil vse pred seboj. Gre za psihologijo množic, ko človek izgubi svoj jaz in ga prekvalificira v naš mi. Takrat le še sledijo vodji, ki zanje misli, sprejema odločitve, je, spi, počiva, bogati, sužnji pa mu sledijo.«

Dolžniški sužnji

»Drnovšek in Kučan sta naredila, kar sta mogla. Nista bila za vojno, a zanju je bilo najpomembneje, da Slovenija s čim manj praskami pride iz tega.«

»Občasno se pojavijo takšne ideje. A kar je bilo, se po navadi ne vrača. Potreben je čas, da zaceli stare rane, a to še ni blizu. Najpomembnejši dejavnik so mednarodne sile, ki stalno krožijo okoli Balkana, vendar bolj kot jastrebi in ne kot golobi.«

»Daytonska Bosna je zelo nefunkcionalna država. Razdeljena je na tri etnične rezervate, dve entiteti, deset kantonov in distrikt Brčko. Na tak način ima 14 ustav in administracijo, ki bi jo težko vzdrževala še Švica. Imamo 200 ministrstev in tisoče ljudi, zaposlenih v administraciji. Bosna ima tisočletno tradicijo, težko je napovedati, kaj bo. Tukaj ljudje znajo živeti skupaj. Vse razlike, etnične, verske in kulturne, so bile vedno njeno bogastvo. Vendar tisti, ki propagirajo vojno, ne morejo biti nosilci miru. Rušitelji ne morejo biti graditelji. Tisti, ki producirajo nasilje, strah, sovraštvo, ne morejo biti stabilizatorji miru. Od neke nove generacije pričakujem, da bo vsak izmed njih najprej človek, individuum in šele potem pripadnik nacije, vere, kulture. Žal so danes vrednote povsem drugačne. Neoliberalna ekonomija legalizira roparsko privatizacijo, jurišniki globalizma, kot so Mednarodni monetarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, diktirajo procese. Zadolžujemo se in postajamo dolžniški sužnji. Še malo in imeli bomo sužnjelastniško demokracijo.«

»Včasih se zdi, da se ta vrtinec slabega v še slabše lahko konča le s kataklizmo svetovnih razsežnosti, z atomsko bombo. Tega si ne želim, jedrsko vojno seveda dojemam kot grožnjo, ki je realna, ne kot rešitev. Geslo študentskih demonstracij leta 1968 je bilo: 'Bojujmo se za boljšega človeka, ne za boljše življenje.' Bertolt Brecht je dejal: 'Če v družbi dobrota ni vzpostavljena kot potreba, nihče ne bo mogel na daljši rok ostati dober.' Vsak človek ima sposobnost za dobro in zlo. Če spodbujamo zlo, pri človeku razvijemo zlo, če podpiramo dobro, razvijemo dobro. Bombardiranje z informacijami je odločilno. Zaščitni zid je sposobnost prepoznavanja resnice in laži, dostojanstva in sramote, pravičnosti in nepravičnosti.«

»Politike nisem zapustil jaz, ona je zapustila mene. Vse bolj sem prepričan, da nimam kaj delati na takšni političnem prizorišču. Bojim se, da sta od socialdemokracije v Bosni ostala samo ime in rdeča roža. Socialdemokrati se vse bolj koalirajo z nacionalisti. Pri nas so volitve videti kot popis državljanstva, kjer se volivci izrekajo, kateri narodnosti pripadajo. Kljub vsemu ni še čas za predajo. Treba si je prizadevati, da zamenjamo vrstni red vrednot. Da osebni interesi ne bodo nad splošnimi, da kimavce zamenjajo kakovostni kadri, da vrnemo ljudem čast, delo, poštenje in da jim vrnemo ljubezen do sočloveka, prijatelja, staršev. Ne pa da nas žene le ljubezen do denarja, bogastva in moči, kar je zdaj bistveno.«