»Ana je imela slab dan in je na 'face' napisala, da bi najraje kar umrla. Prijatelj ji je odgovoril, da se on, kadar ima tak dan, poreže z žiletko po roki, in če ne zaleže, še po nogi, da postane fizična bolečina malo večja kot psihična. Potem mu odleže,« je terapevt Miha Kramli razgalil eno od vsakodnevnih zgodb, s kakršnimi se srečujejo v ambulanti za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici. »Družbena omrežja so čudovita, z njihovo pomočjo se informiramo, učimo, spoznavamo nove ljudi in kulture, a so za ljudi, ki niso osebnostno dozoreli, ki ne zmorejo abstraktnega mišljenja in nimajo avtonomne vesti, lahko tudi poguba, pravi poligon smrti!« je opozoril.
V njihovo ambulanto prihaja tudi vse več pretepenih staršev otrok, ki ne zmorejo odtegnitve od elektronskih naprav. »V družinah, kjer se soočajo z nekemičnimi zasvojenostmi, je več nasilja kot v družinah s kemičnimi zasvojenostmi. Več kot 35 odstotkov staršev, ki prihajajo k nam, je bilo pretepenih, ko so poskušali postavljati meje že zasvojenim otrokom z elektronskimi napravami. A se o tem ne govori veliko, tudi starši to povedo bolj med vrsticami, saj veljajo nekemične zasvojenosti za 'lepše' in se navzven prav veliko ne vidi,« razlaga Kramli. Podlage za te zasvojenosti se oblikujejo že zelo zgodaj. Novodobni starši bodo po njegovih besedah kmalu že težko našli kahlico ali jedilno mizico brez vgrajene elektronske igrače, na katero otroci le pritisnejo in že se oglasijo kravice…
Poplava elektronskih igrač
Snovalci elektronskih igrač ne skrivajo, da so vanje vgrajene intenzivne barve in zvoki. Zato se možgani otrok, ki se z njimi igrajo po več ur na dan, na to intenzivnost tako privadijo, da se ne znajdejo več in se počutijo izgubljene v naravi, ki jo dojemajo kot nekakšno sivi cono, iz katere si želijo le še nazaj v znani svet intenzivnih barv in zvokov oziroma pozneje ekranov. Zato se morajo starši že v pripravi na starševstvo zavedati, da je treba biti pozoren ter prostorsko in časovno omejiti že uporabo elektronskih igrač. Vrniti se morajo k prepevanju uspavank in branju pravljic. Otroci se jih nikoli niso naveličali, poslušali so vedno ene in iste in nas opozarjali, če smo se zmotili. Pri tem so si v domišljiji risali podobe zmajev s sedmimi glavami in repom, s katerim so podirali drevesa. »Tako nastajajo začetki dojemljivosti za abstraktno,« pravi Kramli in opozori, da ni cilj kapitala, da nas fizično izmozga, ampak da ustvari nekritičnega potrošnika. »Otrok, ki samo pritiska gumbe, ne zmore abstraktnega razmišljanja in ne oblikuje avtonomne vesti,« opozarja in doda, da človek brez slednje dela le tisto, kar mu rečejo drugi. S pametnimi zapestnicami in urami pa se ga lahko dobesedno sprogramira, da dela samo še po diktatu. Zato je treba ustvariti razmere, da otrok najprej osebnostno zraste, in se mu šele potem ponudi novo tehnologijo in ne obrnjeno. Povsem zmotno je pričakovati, da bo otrok osebnostno shodil s pomočjo nove tehnologije.
Zato morajo pravila uporabe obstajati, še preden dobi otrok novo tehnologijo. Osnovnošolec ne sme biti njen lastnik, uporablja pa jo lahko le v skupnih prostorih. Tudi ko dela za šolo, mora vnaprej povedati, približno koliko časa bo potreboval za nalogo, kaj bo delal, in na koncu izdelek pokazati. Vnaprej se je treba dogovoriti tudi, koliko časa bo računalnik uporabljal za zabavo, in se tega dosledno držati, svari Kramli, ki se zaveda, da ni rešitev težav v tem, da se nekaj prepove. Zato tudi zdravljenje ne poteka tako, da nekaj vzamejo, ampak da življenju nekaj dodajo. Sprva poskušajo doseči, da zdravljenec vsaj izenači čas, ki ga preživi z igricami, s časom, ko je v svojem okolju fizično aktiven.
Težave s hitrostjo
Z novo tehnologijo, ki podpira realnost, ni nič narobe, je celo zaželena. Nova tehnologija, ki vpliva na domišljijo in otrokov psihični razvoj, pa je lahko usodna. Delo s pomočjo tablice, računalnika, pametnega telefona nas po besedah terapevta ne zasvoji, saj možgani sprožijo proces, ki vodi v naveličanost in utrujenost ter nas prisili, da izprežemo. Če pa isto tehnologijo z igricami ali na socialnih omrežjih uporabljamo za zabavo in sprostitev, se proces utrujenosti ne sproži, možgani pa si želijo več in več dražljajev.
Zato lahko otroci igrajo le svoji starosti primerne računalniške igrice in so deležni le starosti primernih dražljajev, ki jih znajo predelati. »Marsikje so se nasmihali, ko sem opozarjal, da imamo v ambulanti težave s hitro vožnjo,« je poudaril Kramli in pojasnil, da tisti, ki so več let intenzivno izpostavljeni vedno močnejšim dražljajem iz igric, te potrebujejo tudi kot odrasli, ko jih običajni dražljaji ne nagovarjajo več. Zato hodijo po robu med življenjem in smrtjo, da sploh še občutijo iskrico življenja. Podobno je z nasiljem. Tudi nanj se možgani vse bolj navajajo in tak posameznik v spletu različnih negativnih okoliščin marsikdaj reagira bolj nasilno, kot bi brez te navajenosti.
