V manj kot eni uri je mariborska okrožna sodnica Tanja Rot do sodbe speljala proces zoper obdolženega Vinka Ribiča. V božično-novoletnem času je sodnica pokazala precejšnjo mero usmiljenja. Ribiču je namreč izrekla minimalno, petletno zaporno kazen za kaznivo dejanje uboja, kar je dve leti manj, kot je predlagalo tožilstvo.
Iz priporne celice so pravosodni policisti pripeljali telesno in duševno oslabelo osebo, ki je delovala bistveno starejša, kot je v resnici. Šestdesetletni Ribič se je premikal počasi in negotovo, govoril je nerazločno, vse, kar se je dogajalo v sodni dvorani, pa mu je bilo treba pojasniti glasno, in to večkrat.
Sprva je trdil, da se je brat zabodel sam
Na zatožno klop je sedel zaradi družinske tragedije, ki se je v Zgornji Voličini pripetila 20. avgusta. Vinko je tistega nedeljskega dne poklical svojega brata Ivana in mu sporočil, da se je 57-letni brat Anton, s katerim je živel pod isto streho, zabodel in naj pokličejo pomoč. Ko so na kraj dogodka prispeli reševalci, je bil Anton že mrtev, zadušil se je s krvjo.
Vinko je sorodnikom, reševalcem in policiji zatrjeval, da se je brat zabodel sam, on pa da je nož le pobral s tal, ga opral in spravil. Zgodba je na prvi pogled delovala verodostojno, sploh glede na okoliščino, da je pokojnik v preteklosti že večkrat poskusil storiti samomor. Vinku so sorodniki verjeli tudi zato, ker je bil Anton v preteklosti nasilen do brata, ne pa obrnjeno. Vendar je kriminalistom uspelo zbrati dokaze, da je bil pokojnik v resnici žrtev kaznivega dejanja. Ko so Vinku odvzeli prostost, se je pokesal in jim priznal, da je z nožem zabodel brata.
Obtožnica mu očita, da je uboj zagrešil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, saj trpi zaradi shizofreniji podobne organske blodnjave motnje, ki je posledica trajne možganske okvare. Na predobravnavnem naroku je okrožna tožilka Mateja Artenjak predlagala izrek največ sedemletne zaporne kazni, če bi obdolženi priznal dejanje.
Vse je bil, samo človek ne
V kratkem premoru je zagovornica Breda Gobec Vrtovec skušala Ribiču razložiti, kaj pomeni, če sprejme ponudbo tožilke. »Kar se mi očita, drži. Priznavam krivdo,« je sporočil sodnici, ki mu je nato pomagala pri naštevanju vseh olajševalnih okoliščin, ki jih mora upoštevati pri odmeri kazni. In sicer, da je bil doslej nekaznovan, da ni v nobenem drugem kazenskem postopku, Ribiču pa je dopustila, da je opisal domače razmere in odnos z oškodovancem. »Brat mi je vedno ukazoval, kljub temu da je živel v moji hiši,« je potožil. »Zanj sem bil vse, samo človek ne, imel me je za mačko, svinjo, tele. Nekoč mi je na glavi razbil strešnik. Razpadel je na koščke.«
Ali je bil Anton tistega dne pijan, je zanimalo sodnico. »Vsak dan je bil vinjen. S pokojno ženo sta dnevno spila tudi po deset litrov vina,« je odgovoril obdolženi. »Ste se bali brata?« je vprašala Rotova. »Sem. Zelo sem se ga bal. Zmeraj je bil nasilen. Vsak večer sem se zaklenil v sobo. Ko ni mogel vstopiti, je večkrat zabadal nož v vrata,« je odvrnil in dodal, da mu je zelo žal za to, kar je storil.
Zagovornica se je v sklepni besedi strinjala z izrekom zaporne kazni, ki pa naj bo krajša od tožilkinega predloga. Rotova jo je uslišala. »Ocenila sem, da upoštevajoč vse olajševalne okoliščine zadošča izrek minimalne kazni,« je razložila Ribiču. »Brat vas je maltretiral, zaradi tega je bil v preteklosti že obravnavan za prekrške z elementi nasilja. Dodatni razlog za izrek milejše kazni pa je tudi ta, da ste dejanje storili v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.« Pripor je podaljšala do pravnomočnosti sodbe.
