Kot druga stvar, ki me je zmotila, je dejstvo, da so v članku povsem pomešane kandidature za zaposlitve ter članstvo v organih in telesih organizacije. Članice organov in delovnih teles so države, ki jih izvoli generalna konferenca organizacije. Po izvolitvi ali tudi prej država iz vrst svojih najboljših strokovnjakov za področje delovanja teh teles imenuje za člana/ico svojega državljana/ko, ki pa naj bi po načelih Unesca svoje delo opravljali neodvisno in strokovno v okviru svojih intelektualnih sposobnosti, kjer pa lahko tudi pridejo do izraza nacionalne koristi. Žal se v zadnjem času vse bolj izgublja ta izvirna vloga intelektualne organizacije v korist vladnih administratorjev. Pomembna razlika med člani organov in delovnih teles ter zaposlenimi v sekretariatu Unesca pa je, da morajo vsi zaposleni pred zasedbo delovnega mesta podpisati klavzulo, da pri svojem delu, čeprav so dobili zaposlitev na temelju obstoječe določene kvote delovnih mest svoje države, ne bodo delovali v interesu svojih držav in po navodilih njihovih vlad.

O vezani trgovini je govor v primerih, ko neka država članica kandidira za članstvo v voljenih organih in telesih. Država članica za podporo svojih kandidatur po diplomatski poti pridobiva volilne glasove pri drugih državah članicah tako, da tudi njim obljubi podporo za njihove kandidature v različnih organih in telesih v celotnem sistemu OZN, podpore se pridobivajo tudi po drugih kanalih.

Za posamezna delovna mesta se objavljajo javni razpisi, ki jim sledijo običajni postopki. Seveda je pri zasedanju najvišjih vodstvenih delovnih mest do določene mere mogoče govoriti o vezani trgovini. Pri izbiri ima sicer zagotovo glavno vlogo generalni direktor, saj oblikuje svoj tim, a se pri tem težko izogne interesom najvplivnejših držav članic (pomembna je tudi regionalna zastopanost). Če bo dr. Makovec-Brenčičeva kandidirala, potem ji že vnaprej lahko škodi v članku zelo ozko omenjanje njenega delovanja na področju izobraževanja, saj je v Unescu to področje izjemno široko, kot kandidatka za zaposlitev pa se tudi ne bo mogla (smela) zavzemati za prepoznavanje samo slovenskega znanja. Zagotovo si je z uspešno izvedeno in vodeno konferenco na to temo, organizirano letos septembra v Ljubljani, zasluženo pridobila precejšen mednarodni ugled.

V Unescu ima vsaka država članica določeno kvoto delovnih mest, mogoč je manjši presežek, kar pa vedno ne velja za velike države. Vendar se na javne razpise osebno prijavljajo kandidati sami, ne pa država članica. Sekretariat občasno vabi vse tiste države članice, ki ne dosegajo svojih delovnih kvot, torej med njimi tudi Slovenijo, ne pa posebej njo, da aktivneje spodbujajo svoje strokovnjake, da se prijavijo na razpise. Naj spomnim, da je v prvem desetletju svojega članstva Slovenija v celoti pokrivala svojo kvoto in to na visoki ravni, izjemno uspešna sta bila dr. Breda Pavlič in Rok Vogrič. Oba sta se zaposlila še v okviru jugoslovanske kvote, po včlanjenju v Unesco pa je Slovenija podala izjavo, da oba sprejema v svojo kvoto. Od včlanjenja se je na razpise prijavilo nekaj slovenskih kandidatov, torej tudi Pelko in Pikalo, vendar vsi brez uspeha.

Prepričana sem, da bi Slovenija morala aktivneje spodbujati svoje strokovnjake, da se prijavljajo na prosta delovna mesta v mednarodnih medvladnih organizacijah, jih tudi podpirati, predvsem v sistemu OZN, ne pa samo v EU.

Zofija Klemen Krek, Ljubljana