Po vrnitvi na Kitajsko sredi devetdesetih let se je Ai Weiwei posvetil predajanju informacij o umetniškem dogajanju na Zahodu starejšim kolegom in mlajšim generacijam. Velika medijska zvezda je postal, ko je na kasselske Dokumente pripeljal tradicionalne kitajske stole, okna in vrata iz razrušenih stavb iz dinastij Ming in Quing in še 1001 Kitajca. Seveda pa njegov glas zdaj seže daleč, tudi v svet biznisa in politike – bil je eden od arhitektov olimpijskega stadiona Ptičje gnezdo v Pekingu leta 2008 ter pobudnik in glavni projektant utopičnega projekta kulturne industrije sredi puščave Notranje Mongolije v novodobnem mestu Ordos. K sodelovanju v tej zasebni naložbi – gradnji kulturne infrastrukture muzejev, gledališč, ateljejev in stanovanj – so povabili kar sto svetovnih arhitektov in urbanistov. S tem naj bi postavili temelje za razvoj filma, glasbe, medmrežja in mode, kjer bi udobno živeli in uspešno ustvarjali kreativni talenti in mladi umetniki. Utopija? Morda, čeprav Kitajska danes uresničuje veliko reči, ki se zdijo nestvarne.
Umetnost in aktivizem
Ai Weiwei je vznemiril z vrsto performativnih gest, denimo, ko je na fotografijah pokazal sredinec pomembnim političnim in religioznim institucijam po svetu. Še bolj pa, ko je v javnosti razbil dragocene vaze iz časa dinastije Han, morda kot akt osvoboditve od tisočletne tradicije ali pa opozarjanje na uničevanje kulturne dediščine med kulturno revolucijo ali poznejšim »tržnim socializmom«. Kot politični aktivist in humanitarec se je izpostavil ob rušilnem potresu v Sečuanu leta 2008, ko je opozarjal na to, da je oblast skrivala vzroke za nesrečo ter število in imena poginulih učencev. Priredil je javno branje imen, v münchenski Haus der Kunst pa postavil instalacijo najdenih šolskih torb. Ko je poziral v položaju poginulega begunskega sirskega dečka na turški obali, se je prvič razvnela debata o tem, ali gre za samopromocijo ali iskren aktivizem in željo, da bi opozoril na nehumanost.
V zahodnih medijih pogosto zapišejo, da ga je boj s kitajskimi oblastmi naredil velikega umetnika z jasnim političnim stališčem ter hkrati borca za človekove pravice in svobodo govora. Sam verjame, da je umetnost nevarna, ker v regulirano družbo vnaša neregularno mišljenje ter govori o negotovosti in imaginaciji onstran racionalnosti. Svetovna umetniška srenja ga je začela sprejemati kot uporniškega umetnika, ki je v nemilosti oblasti, zlasti po tistem, ko so ga na pekinškem letališču aretirali, zaprli za 81 dni in ga še štiri leta držali brez dokumentov v hišnem priporu. Takrat so mednarodni apel, naj ga izpustijo, zapisali celo na fasado londonske Tate Modern, v kateri je bila ravno na ogled njegova instalacija stotih milijonov porcelanastih sončničnih semen, ki so mu jih ročno izdelali prebivalci ene cele kitajske vasi. Zahod je trdil, da je zaprt zaradi aktivističnega delovanja, Kitajska pa, da se je izogibal plačevanju davkov. Ta situacija ga je povezala z disidentsko usodo očeta in begunsko usodo njegove družine, ki je preživela dvajset let v delovnih taboriščih. Zato, pravi, lahko razume in sočustvuje s preganjanim in izgnanim človekom, ki je oropan dostojanstva in je odrinjen na rob družbe.
Tema: begunstvo
Ai Weiwei je v zadnjih dveh letih prepotoval številna območja begunskega eksodusa in iz rešilnih jopičev, oblačil ali obuval beguncev naredil vrsto galerijskih instalacij ter posnel dokumentarec Human Flow, prikazan na letošnjem beneškem bienalu. Mlade kitajske umetnike in aktiviste pa nagovarja k neposlušnosti kar po družbenih omrežjih. Danes živi v Berlinu, s svojimi deli pa je preplavil muzeje in galerije po vsem svetu. Trenutno je po ulicah in trgih New Yorka razstavljen njegov največji projekt doslej, Dobre ograje naredijo dobre sosede – s tristo plakati in transparenti s fotografijami beguncev ter instalacijami z ograjami in kletkami tudi tam opozarja na begunski eksodus, hkrati ga je ameriška revija Artsy uvrstila med dvajset najvplivnejših umetnikov leta.
Nam bližja je retrospektiva z naslovom Sicer pa, vedno gre za druge v kantonalnem muzeju lepih umetnosti v Lozani v Švici. Ker pa muzej prebiva skupaj z javno knjižnico in več drugimi muzeji v veliki palači Rumine, je bila razstava tudi priložnost za nove postavitve in posege v muzejske zbirke, vse od arheologije in zgodovine do geologije in zoologije. Nekatere hitro opazimo, denimo petdesetmetrskega zmaja (zanj simbola svobode) iz bambusa in svile s citati političnih aktivistov v zoološki zbirki, kikladovski kip, ki spušča iz rok vazo, sredi arheološke zbirke, ali fotografsko serijo, ki prikazuje umetnika, kako menjuje denar iz ene v drugo valuto zapored, vse dokler mu po transakcijah ni ostalo več nič denarja. Druge, bolj prilagojene zbirkam, najdemo težje in si moramo pomagati z drobnim vodnikom. Med arheološke najdbe je denimo vtaknil svoje pobarvane vaze, »kamnine« iz porcelana, ipod in očetovo posmrtno masko.
Njegove reference so raznorodne, od kitajske obrtniške tradicije, nadrealizma in minimalizma do poparta in Marcela Duchampa; njegov epitaf Sicer pa, zmeraj umrejo drugi Ai Weiwei parafrazira tudi z naslovom te razstave Sicer pa, zmeraj so drugi. In morda je ena najlepših intervencij v muzeju prav krhka stropna instalacija iz bambusovih palic, ki povzema dele Duchampove mojstrovine Veliko steklo in jo utegne obiskovalec sredi nagnetene geološke zbirke tudi zgrešiti.
