Slovensko prizna(va)nje Palestine: En sam nenačelen deja vu
Podobno kot v božično-novoletnem televizijskem programu, ko lahko znova in znova gledamo ponovitve z neizogibnim »Sam doma«, smo na zunanjepolitičnem parketu pod isto vlado v tretje priče ponovitvi zgodbe »Sami bomo, če ne bodo drugi« pri zunanjepolitičnem oziranju proti deželi Kristusovega rojstva in tamkajšnji znotraj nekdanje Jugoslavije svoj čas tudi s slovenske strani že priznani Palestini. Zanimanja za to dediščino med naslednicami razpadle države ni bilo, priznanje Palestine iz leta 1988 je pobrala kar Srbija, a sta ji v letih 1992 in 2006 sledili BiH in Črna gora. Slovenija se je Palestine spet spomnila, ko je med veterankami Evropske unije jeseni 2014 s priznanjem zasolirala Švedska, z nezavezujočimi sklepi pa so k temu svoje vlade tedaj pozvali še parlamenti v Španiji, Franciji, Združenem kraljestvu, Belgiji, Grčiji ter na Irskem in Portugalskem. Pobudo je kot ne najbolj zaželeno novoletno darilo iz rok opozicijske levice prevzela vladna SMC, zunanji minister Erjavec pa ne bi bil Karl, če se ne bi nalepil nanjo in aprila 2015 javnosti vehementno obljubil, da bo do prvega božiča Betlehem v s slovenske strani priznani palestinski državi.
Erjavčev nezmotljivi čut za splošno politično demenco botruje temu, da dve leti kasneje tretjič gledamo državnozborsko-vladno sago, naslovljeno »Priznanje Palestine...
Zunanje ministrstvo je pripravilo informacijo o spremenjenih okoliščinah in predlog, da državni zbor dokonča postopek priznanja Palestine. Čeprav te...