Pod podplati je šumelo zmrznjeno listje. Na zelenem mahu so se lesketali beli kristali slane. Pot čez kraško gmajno je utiral Boris Čok, kleni Lokavec in varuh staroverske dediščine kraških prednikov. »Ti naši kraji so zelo mistični. Luknje, jame, vhodi v podzemlje, pečine, spodmoli in meglice, ki se vijejo iz njih, burijo duhove,« je dejal, ko se je v globeli v vsej svoji veličini odprla jama Triglavca, stoletno svetišče kraških starovercev. »Samo dvakrat v letu se je znalo zgoditi, da je en sam sončni žarek posijal vanjo, naravnost na obredni kamen Devo, in tedaj se je v jami razlezla zlatooranžna svetloba. Voda v škavni se je pozlatila. Pomenila je, da bo letina dobra,« čarobnost stopnjuje Čok.
Vse do začetka 19. stoletja so v jami ob obrednem kamnu v siju mesečine opravljali obrede za rodnost žit, bil pa je tudi poslednje upanje žensk, ki niso imele moških potomcev. »Še do danes mi ni uspelo izvedeti, zakaj natanko so se obredi končali,« skomigne Čok. Ugibanj je več, zagotovo pa je nekaj k opuščanju pripomogla tudi gradnja prvega tira železnice, ki se vije le nekaj sto metrov proč. Po nekaterih pričevanjih naj bi takrat želeli z eksplozivom uničiti obredni kamen, a je to preprečil tedanji divaški župnik. Včeraj je bilo svetišče spokojno, ledene sveče so ga naredile še skrivnostnejšega. Že prihodnje leto zna biti ob njem znova hrupno. Po sto in nekaj letih je čas za drugi tir.
Sveti ogenj
Obredi v jami Triglavci so bila prva prava skrivnost o staroverstvu, ki jo je Čoku mesec pred smrtjo zaupala njegova prababica Marija Ban. Čok še danes zbira podatke o dolgo zamolčanih obredih in običajih starovercev, ki so jih pokristjanjevanje, vojne in množično odseljevanje skoraj prepustili pozabi. V kraški vasici Lokev so se ohranili razmeroma dolgo in Čok jih je v svoji mladosti še doživel. Še danes se spominja prababičinih urokov pred nevihto ter tega, kako sta ob zimskem sončnem obratu (staroverci so božič imenovali svarožič) v štedilniku zakurila hrastovo poleno.
Staroverci novega leta, kot ga poznamo danes, niso praznovali, so pa v tem času, ko se tema začne umikati svetlobi, zakurili sveti ogenj iz čokov – hrastovih korenin, ki so ostale po sečnji dreves. Čoke so Kraševci prodajali Italijanom za kurjavo, saj so izjemno dolgo goreli, izmed njih pa so vsako leto posebej pazljivo izbrali tistega za kurjenje svetega ognja.
»Ni smel biti prevelik in moral je biti ravno prav suh. Po navadi sta ga izkopala oče in najstarejši sin, ga z volovsko vprego pripeljala domov na borjač in ga spravila na suho. Poslej se ga ni smel razen očeta in sina nihče več dotikati,« pripoveduje Čok. »Na predvečer božiča, še pred mrakom, sta odnesla čok na očiščeno ognjišče. Tja sta ga morala postaviti po dolgem, nikoli počez, ker je to prinašalo nesrečo. Gospodar je takoj po sončnem zahodu s kresilno gobo svečano prižgal dračje pod čokom. Za priprošnje k dobri letini in blaginji v družini so ga še polili z vinom, pomazali z medom in potrosili nanj ščepec soli ali vrgli nekaj orehov v ogenj. Če ogenj z dračja ne bi vžgal čoka, bi to pomenilo smrt v družini v naslednjem letu,« nadaljuje. Ob ognju svetega čoka so tako sorodniki čakali polnoč, medtem pa v sencah, ki jih je po stenah risal plamen, iskali stike s pokojnimi predniki.
Zvečer vseeno k polnočnici
Čeprav so staroverci doma živeli po stari veri, so bili večinoma navzven že vsi kristjani in so se, tako kot večina, opolnoči odpravili k polnočnici. Tedaj je gospodar zadolžil nekoga zunaj rodu, da je čuval ogenj. »Rekli so mu lila ali tudi vahtnik, čok pa je moral goreti vsaj do novega leta. Dlje je gorel, boljša letina se je obetala,« razloži sogovornik. Sam je obred še doživel, a le pomanjšanega v domačem štedilniku. Navada je namreč začela izginjati, ko so stara črna ognjišča zamenjali štedilniki.
V tem prazničnem času so staroverci poznali še nekaj drugih obredov – med drugim so na kresu zakurili vse staro pohištvo, ki se ni dalo več popraviti. Razmajana stolica namreč ni bila dobro znamenje. »Lahko bi se zgodilo, da bi začela živina šepati ali pa bi se kdo v družini naslednje leto polomil. Za očiščenje pred starim pa so domove in hlev pokadili s tlečim žajbljem ali lesno gobo,« še razloži Čok.
Kamnoseki beneške cerkve in učitelji kraljevih zidarjev
In kaj ima Čok s čoki? »Zagotovo nekaj skupnega,« se nasmehne vedri pripovedovalec in pove zgodbo svoje družine, ki se je pred stoletji ukvarjala s pobiranjem hrastovih čokov in tako dobila tudi priimek. To so počeli, dokler povpraševanje po njih ni zamrlo, nato pa so se preusmerili v kamnoseštvo. Njegov praded je leta 1906 izdelal kamnite stopnice za zvonik cerkve svetega Marka v Benetkah. Sam pa je pred leti na Krasu gostil angleškega kraljevega zidarja in ga učil graditi suhe zidove.
Za praznike bo tudi sam opravil kakšen obred, prejšnji večer se je poklonil soncu, ki je znova dobilo moč. »Ne zaradi verovanja, sam si danes že znam razložiti pojave, ki si jih moji predniki niso zmogli in so zanje iskali odgovore v božanstvih, temveč zaradi spoštovanja do njih in njihove dediščine.«
