Ko je Hrvaška v 40. minuti v dvorani Bercy vodila za osem golov (24:16), osem minut pred koncem še vedno za pet (24:29), so le redki optimisti (utopisti) verjeli v preobrat ekipe selektorja Veselina Vujovića. A proti izbrancem hrvaškega selektorja Željka Babića so Slovenci poskrbeli za epski preobrat in z golom Boruta Mačkovška zmagali z 31:30. »Če bi mi kdo rekel, da bomo po zaostanku za osem golov v manj kot 20 minutah premagali Hrvate, bi mu rekel, da je nor. A na koncu smo norci izpadli igralci in jaz, kajti le norci lahko dobijo takšno tekmo. Fantje so se igrali z mojimi živci in živci naših navijačev. Tega jim nikoli ne bom oprostil in pozabil. Petdeset minut so igrali kot p..., med minuto odmora pa sem jim rekel, naj zadnjih deset minut igrajo tako, kot da je konec sveta,« je dejal Veselin Vujović, ki je poskrbel za prvo kolajno Slovenije v zgodovini SP in drugo na velikih tekmovanjih po srebru na EP 2004.
V pomlajeni in precej spremenjeni slovenski izbrani vrsti je bil z 32 leti najstarejši in najizkušenejši kapetan Vid Kavtičnik. A Velenjčan si je med tekmo s Hrvati huje poškodoval kolenske križne vezi in je moral pozneje na operacijo, infarktno končnico pa je s solznimi očmi spremljal z rezervne klopi. »Če je huda poškodba kolena cena za osvojeno kolajno, nimam nič proti. Že pred tekmo sem dejal, da bi dal tudi nogo za to, da bi osvojili bron« je dejal Vid Kavtičnik. Zaradi operacije kolena je moral član francoskega Montpelliera izpustiti tudi zadnji del kvalifikacij za EP 2018 na Hrvaškem, ki si ga je Slovenija dokončno priigrala z junijskima visokima zmagama v gosteh proti Švici (33:20) in v Kopru proti Portugalski (28:18).
Dvojno maščevanje Hrvatov
Za reprezentančni neuspeh v Franciji so se Hrvati zelo hitro maščevali Slovencem na klubski ravni, obakrat pa je bil celjski rabelj Zagreb. Le dva tedna po koncu SP so Zagrebčani v predzadnjem krogu regionalne lige Seha v Zlatorogu premagali Celjane (32:29) in osvojili četrto mesto za napredovanje na sklepni turnir četverice v beloruskem Brestu. Slovenska kluba sta premierno sezono v Sehi (zaradi njunega sodelovanja v tem tekmovanju so letos iz prve slovenske lige izpadli kar štirje klubi), v kateri je prvak že tretjič postal Vardar, oddelala delno uspešno: petouvrščeni Celjani so za točko zaostali za Zagrebom (33:34), šestouvrščeno Gorenje pa je za sosedi zaostalo kar za 15.
Zagrebčani so slab mesec pozneje znova udarili, kajti v evropski ligi prvakov so na zadnji tekmi v skupini doma premagali Celje s 23:21 (prva tekma v Zlatorogu 30:28 za pivovarje). Oba kluba sta zbrala po devet točk in si delila šesto mesto, ki je še kot zadnje prinašalo napredovanje v osmino finala, a se je vanj uvrstil Zagreb zaradi večjega števila doseženih golov v gosteh, Celjani pa so že tretjo sezono zapored ostali brez uvrstitve med 16 najboljših ekip v Evropi. Na sklepnem turnirju četverice v Kölnu je naslov prvaka osvojil Vardar, ki je v finalu premagal francoski PSG s 24:23, zmagoviti gol pa je v zadnji sekundi dosegel Hrvat Ivan Čupić.
Celjani so mednarodne rane uspešno zacelili na slovenskem prizorišču, kjer so znova poskrbeli za domači trojček. Osvojili so državno prvenstvo (21. v zgodovini samostojne Slovenije), pokal (dvajsetič) in superpokal (šestič), trener Branko Tamše pa je od decembra 2013, ko je moral zapustiti matični klub Gorenje, na celjski klopi osvojil vse možne lovorike v Sloveniji. Za trojno domačo krono pri ženskah je pod vodstvom trenerja Uroša Bregarja poskrbel tudi Krim Mercator, ki se je v ligi prvakinj prebil med 12 najboljših ekip v Evropi, naslov prvaka pa je tretjič osvojil madžarski Györi. Pečat v Evropi so pustili tudi igralci Rika Ribnica, ki so se prvič v klubski zgodovini uvrstili v skupinski del pokala EHF, v novi sezoni pa je to – v nasprotju z Ribničani – že uspelo rokometašem Kopra, ki jih je letos kot trener prevzel karizmatični Vujović.
Babić izgubil, Babić dobil
Le dobra dva meseca po porazu s Slovenijo za bron v Parizu, ki je Babića odnesel s selektorskega stolčka, je Hrvat dobil službo v – Sloveniji. Že med končnico za slovenskega prvaka je Gorenje predstavilo svojega novega trenerja, za Ivanom Vajdlom, Gregorjem Cvijićem, Markom Šibilo in Borutom Plaskanom petega v dveh letih. A tudi 45-letnemu religioznemu Hrvatu (vsaj za zdaj) ni uspelo ustaviti Tamšetove ofenzive. »Recept za uspeh? Delo, delo in še enkrat delo. To je edini pravi način in edina prava pot. Statistika je lepa stvar, a se zavedam, da je vsakega niza uspehov enkrat konec. Toda sočasno upam, da bo še dolgo trajal,« pravi Branko Tamše, ki je proti Babiću tudi na dveh letošnjih tekmah v Sehi dvakrat zmagal. Tamše tako proti nekdanjim delodajalcem ni izgubil že 22 zaporednih dvobojev (19 zmag, trije remiji), kot trener je že šest let zapored prvak Slovenije (z Gorenjem v letih 2012 in 2013, nato štirikrat s Celjem), zadnji celjski skalp pa je Gorenje vzelo pred več kot štirimi leti (4. decembra 2013).
Medtem ko se bo Tamše v letošnji Sehi skoraj zanesljivo uvrstil na sklepni turnir četverice (za organizacijo bo kandidiralo tudi Celje), mu v ligi prvakov grozi četrta sezona zapored brez osmine finala. A glede na to, da po vsaki sezoni ostane brez kopice nosilcev igre in da ima najmlajšo ekipo med evropsko elito, Tamše v mestu ob Savinji opravlja vrhunsko delo. Precej slabše gre Babiću z Gorenjem, ki so ga v Šaleško dolino pripeljali z glavnim ciljem, da prekine dolgoletno celjsko (Tamšetovo) vladavino. Čeprav se bosta kluba iz Sehe domači ligi priključila šele v končnici za prvaka, Babićevi četi trenutno kaže zelo slabo. Klub je v veliki rezultatski krizi, prihaja do kadrovskih rošad, gledalci so nezadovoljni, denarja počasi zmanjkuje, v Sehi je sklepni turnir četverice že izgubljen, nastope v ligi prvakov (vanj se je Gorenje uvrstilo predvsem zato, ker je podjetje postalo pokrovitelj EHF) je končalo že v skupinskem delu…
A za konec se spet vrnimo še na reprezentančno raven. Še preden bo moška izbrana vrsta v torek začela priprave na EP 2018 na Hrvaškem (v prvem delu bo igrala v Zagrebu z Nemčijo, Makedonijo in Črno goro), je ženska nastop na mednarodnem prizorišču že opravila. Potem ko se je lani pod vodstvom selektorja Uroša Bregarja prvič po šestih letih uvrstila na EP (na Švedskem je bila 14.), je letos prekinila še 12-letni post nastopanja na SP in prek Hrvatic v dodatnih kvalifikacijah prišla na SP v Nemčiji. Z zelo pomlajeno, neizkušeno in okrnjeno zasedbo je izpolnila glavni cilj (osmina finala), končala na 15. mestu, v tolažbo pa ji je lahko podatek, da je edina premagala kasnejše svetovne prvakinje Francozinje. Pravo vrednost naj bi Slovenija pokazala na EP 2022, ki ga bo na osnovi nedavne odločitve EHF gostila skupaj z Makedonijo in Črno goro.
